petek, 15. april 2022, ob 8.50 uri
Še vedno na Poti z Nejcem ZaplotnikomApril je Nejčev mesec, 15. aprila 1952 se je rodil in se 24. aprila 1983 poslovil, v gorah, ki jih je imel tako rad, v lednem plazu pod Manaslujem. Kot ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma, ki je ubirala svojo pot in so ji gore predstavljale nepogrešljiv prostor za epske dogodivščine, je znal svoja doživetja ubesediti iskreno in z izostrenim občutkom - in se tudi tako zapisati v brezčasnost. Njegova Pot še danes velja za alpinistično biblijo, zato vabljeni na popotovanje med Zaplotnikovimi mislimi ... Veselimo se tudi pravkar izdanega Alpinističnega dnevnika izpod njegovega peresa. Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti.
Gore so bile moj dom, v njih sem se počutil varnega, le tu sem občutil, da sem gospodar položaja. V dolini so me vodili trenutki, kakor so pač prihajali in odhajali, početi sem moral stvari, ki so jih ljudje od mene zahtevali in pričakovali, gore pa so bile brezmejne, kakor so bile brezmejne moje sanje.
Bela, samotna gaz se z vrha spušča v dolino in izginja v megli.
Vse je ena sama izginjajoča belina,
le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil.
Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka
in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom
in nove poti bodo prekrile spomine.
Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu
in sam, sredi slepečih obzorij prelistal knjigo,
ki jo nosim s seboj.
Pred menoj se rišejo jasne slike preteklosti,
a še več je nepopisanih listov,
vmes pa je trenutek, ki ga živim.
Trenutek, ki se je po globoki gazi skušal povzpeti v nebo,
a je obstal priklenjen na vrhu
in me postavil nazaj na ta svet prazne resničnosti.
In takrat sem opazil,
da sonce rdeči kulise mojega odra,
občutil sem,
kako me mraz grize v roke in noge,
in spoznal,
da se bo treba vrniti in poiskati nove gazi.
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
|
In samohodstvo je višek alpinizma. Gibati se na robu med življenjem in smrtjo se pravi resnično živeti. /…/ Ali ni pretežka obsodba nekomu reči samomorilec, nekomu, ki v dvajsetem stoletju še živi z naravo, ki se mu ob sončnem zahodu še otožno zgane v srcu, ki še zna jokati z dežnimi kapljami in se smejati v sončnem jutru, ki zna garati, pa čeprav za to ni plačan? Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa, kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče.
Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati. Čutiš svet, čutiš Zemljo, Sonce, veter, vse diha s teboj in te omamlja. Prijatelj, ki je s teboj, molči, le oči mu žarijo sredi udrtih lic, in ne da bi ga spraševal, veš, da doživlja isto. Da doživlja življenje samo!
Plezanje je šola za življenje, šola za ljubezen.
Občudujem ljudi,
katerih življenje je mirna ravnina.
Prostrana, rodovitna žitna polja,
ki le kdaj pa kdaj rahlo vzvalovijo v vetru …
Kajti moje življenje je kakor divja reka,
ki se nora zaganja v pravečno skalo
golega obupa!
Toda dolgi dnevi na konicah prstov
me učijo živeti na celi nogi.
Ko bom postlal resničen mojster plesa po navpičnih zidovih,
bom znal tudi:
hoditi po ravnih tleh! |
Ti pa ležiš med redkimi šopi rumene, ostre trave, z odprtim srcem srkaš vase večne poti zvezd, šteješ utrinke, veter pa te počasi prekriva z drobnim peskom, ki zaškriplje med zobmi in se lepi na čelo. In prevzema te večni nemir visokih gora, tisti naravni tok življenja, ki smo ga že skoraj pozabili. Takrat začutiš, da te je rodila mamica Zemlja, da si le del pustih dolin, zelenih pašnikov, razbitih ledenikov, da si del šumeče reke in črnega, s srebrom posutega neba. Takrat se zaveš, zakaj te samotne poti neprestano vlečejo nazaj med najvišje vrhove, kjer se sredi tuljenja vetrov stikata nebo in Zemlja.
Tako lepo je življenje, če smo le pripravljeni vsaj trenutek svojega dragocenega časa posvetiti drug drugemu in molčati. Če smo pripravljeni učiti se razumeti. Videti in razumeti, ne da bi govorili …
Marsikaj so me naučili ljudje, ki se na čisto drugem koncu sveta pehajo za pest riža in za borno, napol podrto streho nad glavo. Naučili so me čakati na ljubezen in ljubiti čakanje, ki je lepše od dejanja samega, naučili so me veseliti se drobnih stvari, ki so na prvi pogled videti čisto vsakdanje, in ne le hlepeti za velikimi dogodki na mejah svojega bivanja. Spoznal sem, da lahko dosežem tudi tisto, kar je videti neskončno daleč, nedosegljivo, če le hočem biti enako neskončno potrpežljiv, če se le znam podrediti enako nedosegljivemu hrepenenju.
Ni me strah. Zaupam v srečo, neomajno zaupam. Sedmi čut, ki sem ga ohranil, ker sem znal prisluhniti smehu sonca, joku dežja in kričanju vetra!
Dolga, prašna pot je za menoj.
Toda sedaj, ko utrujen, raztrgan
in sam sebi tuj popotnik
stojim na pragu,
ne morem zbrati dovolj poguma,
da bi potrkal in vstopil.
Le toliko postojim,
da mi praznina zaprtih vrat
odtuji tiste ljudi, ki sem jih ljubil,
nato jim pokažem hrbet in
drsajočih korakov krenem naprej.
Kam? Sam sebi naproti!
|
Toplo sonce, vir življenja! Stisk roke in dolga noč je pozabljena. Kako ne bi bila, ko pa Jalovčeva piramida žari, Ponce se kopljejo v ščemeči svetlobi, pod nama se svetlika dolga kača Soče sredi zelenega bogastva gozdov, na vse strani se dvigajo stene, pokrite z novim snegom. Kako lep je svet, če si se moral za doživetje lepote pošteno potruditi.
|
|
