Prve gorske reševalne službe v svetu

Spoznavanje in osvajanje evropskega alpskega sveta je bilo zlasti živahno v zadnji četrtini 19. stoletja, ko se je zelo povečalo tudi število gorskih nesreč. Prva gorska reševalna služba je bila ustanovljena leta 1874 v Švici. Kasneje so tudi v drugih alpskih državah po ustanovitvi planinskih organizacij postopno poskrbeli za organizirano reševanje. Tako je avstrijski Alpeverein (DÖAV - Nemško-avstrijsko planinsko društvo oz. Der Deutsche und Österreichishe Alpenverein) leta 1896 na Dunaju ustanovil Alpski reševalni odbor, kateremu se je dve leti kasneje z enako nalogo pridružil odbor v Innsbrucku, ki je prevzel tudi skrb za reševanje v gorah Slovenije. Reševali so v glavnem domačini, zlasti gorski vodniki, lovci, pastirji in oskrbniki koč, včasih pa tudi orožniki, gozdarji, drvarji, finančni obmejni stražniki in drugi, ki so bili vključeni v reševalne postaje Kranjske sekcije DÖAV.

Odbor sekcije Krain je leta 1899 ustanovil t. i. rešilne postaje v Beljaku, Ljubljani, Mojstrani, Bohinju, Bovcu in njihove izpostave oziroma obveščevalne točke v Kranjski Gori, Kamniški Bistrici, Zgornji Kokri, v bolj obiskanih višinskih postojankah in v oddaljenih dolinah. Obveščevalne točke so bile označene s posebnimi tablami in opremljene z omaricami za prvo pomoč, večinoma pa tudi z nosili. Reševalci so morali reševati le žive planince, ki so prišli v stisko, in šele v drugi vrsti so prinašali mrtve ponesrečence iz sten in drugih nevarnih krajev.

Reševalci niso bili dolžni iskati izginulih, ampak je bila to naloga oblastvenih organov. Stroške reševanja je po potrebi založila reševalna postaja ali pa jih izterjala od ponesrečenca ali njegovih svojcev. Če pa član ali tudi nečlan stroškov ni mogel povrniti, ker ni imel premoženja, je vse stroške poravnalo društvo. Že takrat so ob raznih nesrečah ugotovili veliko pomembnost točnih, podrobnih in izčrpnih poročil, zato so uvedli obvezne obrazce za pisna poročila. Leta 1912 so v Švici in Avstriji začeli za iskanje ponesrečencev uporabljati dresirane pse, vendar samo v poletnem času.

Nesreče v slovenskih gorah

Med prvimi planinskimi obiskovalci naših gora so bile nesreče bolj redke. Pri nesrečah domačinov so priskočili na pomoč najbližji – sopotniki in drugi domačini, ki so se mudili v gorah. Postopno so pomoč pri nesrečah prevzemali gorski vodniki, čeprav za reševanje sprva niso bili posebej usposobljeni. DÖAV (v slovenskih gorah so najprej delovala le nemška planinska društva, več o tem si lahko preberete tukaj) je organizirala prvi reševalni tečaj leta 1894 v Mojstrani. A še vedno so ponesrečence večinoma reševali domačini. Z večanjem obiskov v gorah se je večalo tudi število nesreč. Zato je postalo nujno, da SPD (Slovensko planinsko društvo), ne glede na močno nasprotovanje DÖAV, prevzame reševanje in ga ustrezno organizira.

9. avgusta 1909 se je dr. Josip Stojc, zdravnik iz Ljubljane, v severni steni Škrlatice ponesrečil. Stojc je tega dne skupaj s soplezalcem Ivanom Petrovčičem, nadučiteljem iz Kranjske Gore, poskušal preplezati težjo varianto smeri, ki jo je leta 1896 v severni steni Škrlatice preplezal Julius Kugy skupaj z Andrejem Komacem - Moto in Kvrhom. Vstopila sta v napačno grapo, Stojc se je še zaplezal. Med sestopom je zdrsnil ter si zlomil nogo in roko. Petrovčič ga je spravil na varnejše mesto in naslednji dan sam odhitel po pomoč, a storil napako, ko je reševalcem sporočil mesto nesreče. Reševalci so namreč mislili, da se je nesreča zgodila tik pod vrhom. To je povzročilo, da so kranjskogorski in mojstranski reševalci šele naslednji dan pravilno določili mesto nesreče.

Trentarski gorski vodniki, fotografirani po reševanju dr. Stojca; od leve: Jože Komac – Pavr, Anton Tožbar – Špik ml. (sedi), Ivan Berginc – Štrukelj in Andrej Komac ml. Vir: fototeke Slovenskega planinskega muzeja

Reševanje je oviralo neurje s snegom. Medtem je Osrednji odbor SPD v Ljubljani poklical na pomoč še trentarske gorske vodnike. Tako okrepljeno moštvo reševalcev je nadaljevalo z reševanjem tretji dan po nesreči. V steno so odšli Trentarji Jože Komac - Pavr, Ivan Berginc - Štrukelj, Anton Tožbar - Špik ml., Motov sin Andrej Komac ml. ter Kranjskogorčana Janez Pečar - Bobek in Janez Kosmač - Rébrenk. Ponesrečenca so varno spustili v Veliko Dnino, kjer sta ga že čakala dr. Demšar in dr. Tičar, v Krnici pa je reševalce pričakal še dr. Edo Šlajmer z drugimi zdravniki. Reševanje sta z Vršiča z daljnogledom opazovala tudi Johannes Frischauf in Jakob Aljaž. Dr. Stojc je kmalu ozdravel, v spomin na reševanje pa je SPD izdala razglednico štirih trentarskih junakov.

Ustanovitev prve rešilne postaje SPD - nastanek Gorske reševalne službe oz. Gorska reševalna zveza Slovenije

Neposredni povod za ustanovitev reševalne postaje v Kranjski Gori pa je bila nesreča Josipa Cerka, ki je 4. aprila 1912 zdrsnil na poledenelem pobočju Stola in se smrtno ponesrečil. V ta namen so pri SPD 16. junija 1912 ustanovili prvo slovensko »Rešilno postajo«. Ta datum danes velja za datum ustanovitve Gorske reševalne službe oz. Gorske reševalne zveze Slovenije. Tega dne je kranjskogorska podružnica SPD – njen načelnik Josip Tičar – sklical sejo odbora, ki se je je udeležil tudi predstavnik osrednjega odbora SPD, Jernej Demšar.2

»Rešilna postaja v Kranjski Gori. Dne 16. junija 1912 je sklicala podružnica S. P. D. v Kranjski Gori odborovo sejo radi nameravane ustanovitve rešilne postaje v Kranjski Gori. — Udeležili so se seje ne samo vsi podružnični odborniki, temveč prišlo je k njej mnogo domačinov Kranjskogorcev, ki se zanimajo za stvar. Več navzočih je prijavilo svoj pristop k rešilni postaji; obljubljenih pa nam je še iz sosednjih vasi kakor iz Dovjega, Mojstrane, Podkorena in Rateč več članov. Seje se je udeležil tudi od Osrednjega Odbora g. dr. Demšar, ki je skupno z načelnikom podružnice v Kranjski Gori, g. dr. Tičarjem, predaval v poljudnih besedah o prvi pomoči planinskim ponesrečencem. G. dr. Tičar je obljubil, da bode pozneje imel več takih predavanj«.3

Skromna reševalna oprema, zamudno obveščanje pa tudi maloštevilni za reševanje usposobljeni reševalci, so bile značilnosti prvega obdobja GRS.

Dr. Josip Stojc, dr. Jernej Demšar in dr. Josip Tičar. Vir: fototeke Slovenskega planinskega muzeja

Viri in literatura:

1 Pismo Jakoba Aljaža predsedniku SPD Josipu Tominšku o poplačilu sodelujočih na reševalni akciji. Gre za zadnjo poravnavo stroškov reševanja. Glavni (štirje Trentarji in prva dva Kranjskogorčana) so bili verjetno izplačani takoj, drugi pa kasneje, tudi z denarjem od prodaje znamenite fotografije štirih trentarskih gorskih vodnikov in reševalcev. Vir: SI AS 1387, Tičar-Šušteršič, škatla 1, pismo Jakoba Aljaža.

2 Arhiv Republike Slovenije: SI AS 1387, Tičar-Šušteršič, škatla 1, Dnevnik zapisov, str. XX.

3 Planinski vestnik (1912), št. 7. Str. 148–149.

Malešič, France: Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Radovljica, 2005.

Malešič, France; Zupanič, Slavec Zvonka: Zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar pred 100 leti ustanovila slovensko gorsko reševalno službo (1912–2012). V: Isis, glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, 2012.

Mikša, Peter; Ajlec, Kornelija: Slovensko planinstvo/Slovene mountaineering. Ljubljana 2011.

Škerbinek, Danilo: Zgodovina Gorske reševalne službe. V: Planinski zbornik, Ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze. Ljubljana, 2003.

Peter Mikša, portal friko.si