petek, 7. avgust 2015, ob 19.30 uri
Govor slavnostnega govornika Mira Eržena, podpredsednika PZS, ob 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpaGovor slavnostnega govornika Mira Eržena, podpredsednika Planinske zveze Slovenije, tudi dolgoletnega vodje Slovenskega planinskega muzeja in domačina iz Mojstrane, na svečani akademiji Oj, Triglav, moj dom, ob 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, ki je bila 7. avgusta 2015 pozno popoldne v Mojstrani. Spoštovani g. župan občine Kranjska Gora,
spoštovani predsednik Planinske zveze Slovenije,
cenjeni gostje, drage planinke in spoštovani planinci,
so dejanja v zgodovini, ki jih prekrije žlahtna patina časa in svoje mesto najdejo zgolj v zgodovinskih leksikonih, so pa tudi dejanja, ki z vedno večjo časovno odmaknjenostjo nastanka dobivajo vedno večji pomen, vedno bolj se zavedamo njihovega pomena in nenazadnje, bolje jih razumemo in cenimo. Med slednje nedvomno sodi odločitev Jakoba Aljaža o postavitvi stolpa na vrhu Triglava, ki jo je na podlagi lastnih zamisli in načrtov in s sodelavci iz kleparske delavnice mojstra Belca ter ob pomoči domačinov iz Mojstrane uresničil na današnji dan pred 120 leti. Verjetno so si nosači, ki so po grebenu Triglava tovorili dele stolpa, o tem početju mislili svoje, vsekakor pa se niso zavedali, da postavljajo stolp, ki bo postal simbol slovenske identitete, simbol poguma in odpora proti potujčenju in znamenje ponosa in trdoživosti slovenskega naroda.
Tudi nadaljnje gradnje, ki jih je Jakob Aljaž izvajal v naslednjih letih (gradnja prve koče v Vratih, gradnja koče na Kredarici itd.), so imele poleg namena spodbujanja turistke, kot so takrat imenovali hojo v hribe, pomemben narodnozavedni značaj, saj so pomenile postavljanje materialnih temeljev leta 1893 ustanovljenega Slovenskega planinskega društva za delovanje v gorah brez narodnostnega razlikovanja in privilegiranja. Kako težko je bilo to pričakovano, dokazuje tudi izgradnja Češke koče na Spodnjih Ravneh na Jezerskem, ki jo je pred 115 leti zgradila Češka podružnica SPD, prav na osnovi odločitve, sprejete na sestanku z vodstvom te podružnice na Kredarici, na katerem je sodeloval tudi Jakob Aljaž. S tem ni bila ustvarjena samo osnova za obisk čeških planincev v Kamniško-Savinjskih Alpah, pač pa je bil narodnostni boj z nemško-avstrijskim Alpenvereinom prenešen tudi na to območje. Kako so Čehi spoštovali in cenili Aljaževo delo, med drugim dokazuje tudi to, da je ob odprtju Češke koče tam tudi maševal in kočo blagoslovil.
Slovenci ne samo, da kot planinski narod po nenapisani zapovedi radi poromamo na teme Triglava, pač pa se kot narod še posebej v zgodovinsko pomembnih, težkih trenutkih oziramo k Triglavu, k Aljaževemu stolpu kot izvoru navdiha, poguma in moči. Tako je bilo v času, ko je po vrhu tekla krivična Rapalska meja, tako je bilo v pričakovanju svobode v letu 1944, ko je partizanska enota na njem razvila zastavo, tako je bilo ob pričakovanju osamosvojitve Slovenije v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je takrat na njem zaplapolala še ne popolno oblikovana zastava nove države. Vmes so se ob stolpu vrstili dogodki, ki so nam lahko bolj ali manj v ponos, pa vendar so bili navdahnjeni s vrhom Triglava in stolpa na njem, kot izvoru magičnega vpliva. Vsi ti dogodki so stolp zaznamovali do te mere, da danes govorimo o stolpu, kot »plehu, ki ima dušo«. Dušo, ki je svojevrstni pomnik in simbol dogajanj, ki smo jih Slovenci v obdobju od njegove postavitve doživeli in jih doživljamo. Simbol, ki je na drugem mestu po prepoznavnosti izmed simbolov, ki jih prepoznavamo Slovenci, živeči doma, v zamejstvu in na vseh celinah.
Zato je toliko težje razumljivo, da slovenska kulturna politika, ki je v letu 1999 Aljažev stolp razglasila za spomenik državnega pomena, ne zna, noče ali ne zmore urediti do konca zemljiškoknjižnih zadev na osnovi zgodovinskih dejstev, predvsem pa urediti njegovega upravljanja na način, kot se za tak spomenik spodobi. Očitno se duša tega pleha ne uspe dotakniti uradnikov ministrstva za kulturo, ki si ob neprestanih menjavah urejanje predajajo kot štafetno palico. Noben sklenjen dogovor ne velja, vsaka garnitura zadevo znova začne. Pač v skladu z neoliberalnim odnosom politike do temeljnih vrednot slovenskega naroda. Pa vendar, stolp kot fizični objekt je izpostavljen neusmiljenemu zobu časa in nedvomno bo prišel čas, ko ga ne bo več mogoče vzdrževati na sami lokaciji in bo morala konservatorska stroka najti ustrezno rešitev.
Ob tem se kaže bolj ozreti na tisto sporočilo Jakoba Aljaža, ki je bilo namenjeno planinstvu in Slovencem ob času postavitve in je še kako aktualno danes. Srčnost, pogum, narodni ponos in predanost planinstvu so bili vodilo Jakobu Aljažu skozi življenje, s katerim je dajal zanos in pogum članstvu Slovenskega planinskega društva pri gradnji številnih koč, planinskih poti in splošnem navdušenju za planinstvo, obiskovanju gora in razvoju turistke, kar se je preneslo tudi na planinska društva, združena v Planinski zvezi Slovenije kot naslednici Slovenskega planinskega društva.
Številni rodovi slovenskih planinskih zanesenjakov so zgradili 176 planinskih koč in bivakov, marljivi markacisti vzdržujejo in upravljajo preko deset tisoč kilometrov planinskih poti. Na temeljih alpinističnih dosežkov alpinistov skalašev med obema svetovnima vojnama je slovenski alpinizem v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ujel svetovni vrh in je danes njegov sestavni del. Dejavnost PZS še nikoli ni bila tako razvejana kot danes, vključujejo se novo nastali gorski športi, priznati je treba, obstajajo dileme, kje so meje njihove dejavnosti in sobivanja s tistimi, ki v gorah iščejo mir, užitek ter telesno in duševno sprostitev, tudi število teh narašča. Ob vsem tem se vse planinske zveze v evropskih alpskih državah srečujejo s težavo iskanja ravnotežja med varovanjem in izkoriščanjem gorskega sveta. Ob vsem tem pa obratovanje in upravljanje planinskih koč, predvsem tistih v visokogorju in na težje dostopnih lokacijah, ostaja breme številnih planinskih prostovoljcev in zanesenjakov. Planinske koče in poti predstavljajo pomemben del turistične ponudbe Slovenije, kar pa pristojni priznavajo le načeloma.
Še nikoli do zdaj ni bilo prostovoljno delo pri upravljanju planinskih koč in poti, pri vzgoji mladih in društvenem delovanju izpostavljeno toliko birokratskim oviram, enačenju s podjetniškim poslovanjem v dolini in načrtnem zatiranju. Premosorazmerno z naraščanjem števila nagrad prostovoljcem država povečuje število ovir za njihovo delo. Aljaž se je v hribih boril s tujci, danes se planinci z domačo birokracijo in nerazumevanjem.
Pred petimi leti smo na današnji dan odprli Slovenski planinski muzej. Dolga je bila pot do njegove izgradnje, pa vendar ko se ob dnevih, kot je današnji, spomnimo velikega narodnozavednega dela, ki so ga v slovenskih gorah opravili Jakob Aljaž in številni njegovi sodobniki in nasledniki, slovenski alpinisti, markacisti, gorski vodniki, varuhi narave in publicisti, se zavemo, da je vsebina in zgodba, ki jo sporoča Slovenski planinski muzej, nacionalni ponos in vrednota, ki nas tudi na tem področju postavlja ob bok velikim alpskim nacijam. Zato trdno verjamemo, da mu pripada mesto na nacionalni ravni in da ob tem lahko uspešno izpolnjuje tudi poslanstvo na področju vključevanja v turistični razvoj kraja.
Jakob Aljaž je v svojih zapiskih napisal: »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je predvsem moja zasluga.« Prav tako so člani PD Dovje-Mojstrana, ki so v šestdesetih letih začeli aktivnosti za izgradnjo Slovenskega planinskega muzeja, lahko ponosni, da so skupaj z občino Kranjska Gora, PZS in Triglavskim narodnim parkom imeli možnost in priložnost projekt uresničiti in s tem zapolniti vrzel, ki smo jo Slovenci imeli na tem področju. S postavitvijo spomenika Jakobu Aljažu na Dovjem in z vzorno skrbjo za Aljaževo domačijo na Zavrhu pa so prebivalci krajev, kjer je domoval in služboval Jakob Aljaž, dokazali in dokazujejo, da se zavedajo veličine Jakoba Aljaža in njegovega dela.
Miro Eržen
Mojstrana, 7. avgust 2015
|
|
