petek, 21. avgust 2015, ob 9.20 uri
7. turnokolesarski tabor Kranjska Gora z vzponom na dvatisočakKomisija za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije (KTK PZS) je med 11. in 16. avgustom 2015 uspešno izvedla že sedmi turnokolesarski tabor. Po dveh letih gostovanja na Štajerskem se je tabor letos preselil na Gorenjsko, natančneje v Kranjsko Goro. Strokovno usposobljeni in izkušeni turnokolesarski vodniki so popeljali udeležence tabora na pet zanimivih kolesarskih doživetij v njeni neposredni bližini, med katerimi je nedvomno izstopal vzpon na Ojstrnik, prvi doseženi dvatisočak v zgodovini turnokolesarskih taborov. Tabora se je skupaj udeležilo 17 udeležencev, zanje pa so poskrbeli trije vodniki. Tabor se je začel s popoldanskim zbiranjem udeležencev v preddverju hostla Barovc, ki leži malenkost iz središča Kranjske Gore, v idiličnem okolju jezera Jasna, ki so ga v letošnjem letu uredili v lepo in prijetno kopališče. Hostel Barovc se je izkazal za odlično izbiro za bazo tabora, z zelo prijaznim in ustrežljivim osebjem, ličnimi sobami in odlično domačo hrano. Žal smo se organizatorji tudi tokrat soočili s pomanjkanjem planinskih koč s primernim izhodiščem v dolini, saj predstavlja vzpon po opravljeni turi (in odličnem spustu) kar precejšnjo kazen za turnega kolesarja. Na srečo so nas v Barovcu izjemno lepo sprejeli, tako da smo se lahko ves čas tabora posvečali našemu glavnemu namenu – doživljanju narave v dobri družbi.
Prvi dan je bil namenjen pregledu koles in znanja udeležencev. Po krajši seznanitvi s potekom tabora in pregledu koles smo se tako kar izpred hostla družno odpravili do Koče v Krnici v objem mogočnih sten Prisanka in Razorja. Po odličnem jabolčnem zavitku (za borovničevega smo bili žal prepozni) smo naredili nekaj vaj za varnejšo vožnjo v času tabora in seveda tudi kasneje. Vodniki smo se prav tako seznanili s fizično pripravljenostjo in tehničnim znanjem udeležencev, kar je nujno za varno izvedbo kolesarskih tur. Polni prvih vtisov o res idilični naravi v okolici Kranjske Gore smo se ustavili še ob lično urejenem jezeru Jasna, kjer smo se počutili skoraj kot na morju. Dan smo sklenili z večerjo in klepetom daleč v noč.
Po turah se je prilegla tudi osvežitev v jezeru Jasna le streljaj od Kranjske Gore. (foto Marjan Pučnik - Maac)
Drugi dan tabora smo se družno odpravili v smeri proti Jureževi planini. Po krajši pavzi in okrepčilu sta se nato obe skupini (lažja in zahtevnejša) razdelili. Lažja skupina se je podala v smeri Blekove planine, od koder so se udeleženci nato peš podali še na Vošco, lep in razgleden travnati vrh. Sledila je vrnitev prek Železnice in doline potoka Jerman čez Srednji vrh v Kranjsko Goro. Zahtevnejša skupina je imela malenkost zahtevnejšo nalogo, saj smo se v strmem vzponu podali na sedlo med Trupejevim Poldnevom in Lepim vrhom. Od tam smo se podali peš na sam vrh Trupejevega Poldneva, ki nam je ponudil res izjemne razglede. Polni čudovitih vtisov smo se tako spustili čez Srednji vrh nazaj v Kranjsko Goro, kjer nas je čakalo zasluženo okrepčilo, najpogumnejši pa so se namočili tudi v Jasni, ki je imela 19° C.
Zaradi grozeče vremenske napovedi za konec tedna smo morali organizatorji spremeniti prvotni načrt, saj je bila osnovna želja izpeljati vse ture. Zato smo se tretji dan tabora odpravili na najdaljšo in najvišjo turo letošnjega tabora – Ojstrnik. Ojstrnik je razgleden vrh na avstrijsko-italijanski meji. Mali Ojstrnik (kjer je tudi križ) doseže v višino 2.035 metrov in predstavlja prvega dvatisočaka, ki smo ga dosegli s kolesom na naših dosedanjih taborih. No, na vrh smo kolesa seveda prinesli, saj je bila mulatjera na nekaterih mestih v preslabem stanju za resno poganjanje navzgor. Nagrada za opravljeni vzpon in ves vložen trud pa je bil poleg obveznega jabolčnega zavitka na Bistriški planini izjemno lep in tekoč spust v dolino. Lažja skupina je pri tem opravila le navidezno lažjo nalogo, saj se je spust po (predvidenem) kolovozu na koncu izkazal za bolj adrenalinskega od spusta po lepi in večinoma gladki potki, ki ga je opravila zahtevnejša skupina.
Spust z Ojstrnika, do zdaj prvega s kolesom doseženega dvatisočaka na taborih KTK (foto Marjan Pučnik - Maac)
Petek, četrti dan tabora, je bil sprva predviden za prosti dan. Zaradi že omenjenih sprememb in še vedno grozeče vremenske napovedi smo se tako kljub vidno utrujenim nogam vseeno odpravili novim kolesarskim dogodivščinam naproti. Čakal nas je zelo strm vzpon do planine Dovška Rožca. Z obilico dobre volje in medsebojnim vzpodbujanjem smo tudi ta vzpon kljub res hudi strmini v končnem delu zmogli brez večjih težav. Na planini so nas lepo sprejeli, pripravili pa so nam tudi domače kislo mleko ter obvezne ajdove žgance. Ena skupina se je odločila, da še peš osvoji vrh Dovške Babe, kar jim je seveda tudi uspelo. Na spustu smo se, kot je to že v navadi, razdelili v dve skupini, ki sta uživali vsaka po svoje. Na parkirišču pod Dovjim nas je čakala še zaslužena osvežitev v ledeno mrzli Savi Dolinki.
Predzadnji dan tabora nas je zjutraj prebudila močna nevihta. Ko je že vse kazalo na to, da bomo ta dan preživeli brez kolesa, se je izza Prisanka naenkrat začelo jasniti. Seveda smo se navdušeni hitro preoblekli v kolesarska oblačila in se družno podali še zadnjemu kolesarskemu cilju letošnjega tabora naproti. Vzpon na Peč oz. vrh, bolj znan kot Tromeja, je dejansko minil, kot bi mignil. Tura, ki je bila tudi sicer načrtovana za zadnji dan tabora, je bila precej krajša in manj naporna od preostalih, zato je bilo zadovoljstvo na vrhu – stičišču meja treh držav – še toliko večje, saj tokrat ni bilo čutiti prav nobene utrujenosti. Po že znanem scenariju smo tudi tokrat opravili spust v dveh skupinah. Zahtevnejša se je tokrat podala čez mejo, tako da smo v celoti opravili spust na italijanski strani. Po krajšem postanku v Ratečah smo seveda na poti nazaj proti Kranjski Gori zavili še do skakalnic v Planici, našemu nacionalnemu ponosu. Ob pogledu na strmino doskočišča »Velikanke« smo res lahko zgolj izkazali globoko spoštovanje do vseh pogumnih skakalcev. Sledila je le še vrnitev do Kranjske Gore, saj smo zaradi pretečih oblakov (in lačnih želodcev) izpustili nadaljevanje proti domu v Tamarju, ki pa ga morda obiščemo naslednje leto. Do našega hostla smo prispeli tik pred prvimi dežnimi kapljami ...
Zadnji dan tabora smo se znova prebudili v deževno jutro. Kar pa nas niti ni motilo preveč, saj smo izpolnili zadane kolesarske načrte v celoti. Spomini na vse odpeljane ture so bili še tako sveži in blizu, da smo se kar nekako neradi poslovili od hostla, saj smo se zavedali, da je konec tabora neizbežno blizu. Po vodenem ogledu Kranjske Gore, ki smo jo tako uspeli vsaj malo bližje spoznati, smo še zadnjič družno nazdravili ter si obljubili, da se vsekakor ponovno srečamo. Tako nam je tabor poleg samih kolesarskih doživetij dal še nekaj pomembnejšega – nova prijateljstva, ki bodo ostala za vedno, tudi če bomo kdaj postavili kolesa na stranski tir. Z veseljem lahko tako še sedmič zapovrstjo zapišem, da je kolesarski tabor 2015 uspel, za kar pa gre največja zasluga in zahvala prav vsem udeležencem in vodnikom, ki so pomagali pri njegovi izvedbi.
Vodja turnokolesarskega tabora
Marjan Pučnik - Maac |
|
