Ob 8. uri se, kakor je bilo dogovorjeno, srečam z dvema policistoma, pripadnikoma Gorske enote Policije. Za vzpon na Malo Mojstrovko smo si izbrali Hanzovo pot na Malo Mojstrovko. Gre za zelo zahtevno planinsko pot, ki terja zanesljiv korak in izkušeno nogo. Kmalu krenemo po markirani poti proti Slemenu. Na poti srečamo nekaj ljudi. Nek par ni bil prepričan, če je to prava pot proti Hanzovi poti (potrdimo jima pravilno izbiro poti), na sedelcu pa opazimo še angleški par, s pogojno primerno obutvijo. Angleža vprašamo kam sta namenjena in odgovorita, da na Slemenovo špico, nato le še izmenjamo še nekaj besed, se poslovimo in odrinemo vsak svojemu cilju na proti. Če bi se angleža odpravljala na Mojstrovko bi ju verjetno opozorili na nejbolj primerno obutev - za Slemenovo špico pa so jima njuni čevlji lahko nudili dobro stopinjo.

Pri vstopu Hanzove poti se opremimo s samovarovalnim sestavom in zadovoljni ugotovimo, da podobno ravna večina ostalih gornikov - čelado so imeli praktično vsi, pa tudi pas in samovarovalni komplet nista bila eksota. Vstopimo in brez težav nadaljujemo po Hanzovi poti vse do vrha. Vmes srečujemo ostale, izmenjamo nekaj besed, razdremo kakšno šalo ali dve in nadaljujemo proti vrhu, kjer posedimo slabe pol ure in pomalicamo.

Sestopimo po južni strani po Grebencu do Vratc. Tam si nadenemo čelade, za nami to ponovita še dve skupini, kar pomeni, da nas ljudje niso smatrali kot neke »težake« ampak res kot nekoga, ki jih zgolj želi opozoriti na posebnosti oz. na nevarno/neprimerno gibanje v gorah. Do parkirišča se spustimo po melišču in okoli 12. ure zaključimo akcijo.

Akcija je potekala v prijateljskem vzdušju. Ljudje so nas dobro sprejeli, kar kaže dejstvo da smo z marsikaterimi pokramljali tudi o čem drugem ne le zgolj o hribih. Moje mnenje je, da je akcija uspela in nimam nobenih zadržkov da ne bi ponovitve priporočil tudi v prihodnje.