Začelo se je v nedeljo zjutraj, ko smo se odpravili na vrh Špik Hude police (Cima di Terrarossa), ki se sicer nahaja na italijanski strani Julijskih Alp, a nam ponuja čudovite poglede tako na slovenska, kot na italijanska gorovja. Medtem, ko smo se spoznavali med seboj, ko nas je veter oviral pri našem vzponu in nas je sonce prijetno spodbujalo, so nam čas krajšali čudoviti razgledi, radovedne družinice kozorogov in prvi letošnji sneg.
 

Na naš drugi vzpon smo se odpravili na sosedo Kanjo, ki se vzpenja prav za kočo, v kateri smo prebivali. Kljub precej strmemu terenu je bilo fino. Hodili smo ob potoku, nato preko melišč, na koncu pa smo prilezli na vrh s čudovitim razgledom na celotno dolino Bavšice, vse tja do Rombona in Bovca.
 

Na zadnjo turo smo se odpravili v dveh skupinah, eni so jo mahnili do Krnskega jezera, ostali pa smo za cilj imeli vrh, ki se mogočno vzpenja nad Bovcem, Rombon. Štartali smo že precej zgodaj, se v karavani začeli vzpenjati proti vrhu, se na poti mastili s čokolado in opazovali vzhajajoče sonce nad Bovcem. Tisti s preveč energije so mimogrede skočili še na vrh Čukle. Žal pa si na vrhu Rombona po 3.5 urnem vzponu še nismo mogli privoščiti zasluženega počitka. Zaradi ledenega vetra smo namreč imeli čas le za nekaj razglednih fotografij in pridobivanje dokaznega materiala (=štemplja), da smo res prišli na vrh. Malce nižje nam je vodnica rezervirala prav poseben kotiček med ostanki stavb iz 2. svetovne vojne, kjer smo si privoščili kosilo in počitek. Na poti navzdol smo se ustavili še pri trdnjavi Fort Hermann, izlet pa smo končali pri trdnjavi Kluže.


 

Za zadnji dan smo imeli drugačne načrte. Opremljeni s čeladami, samovarovalnimi kompleti in plezalnimi pasovi smo šli na ferato (učni poligon), jo preplezali in tako zaključili naše športno udejstvovanje. V PUS-u smo si privoščili še zadnje kosilo, nato pa se je naša družba počasi začela krčiti. Primorci so se odpeljali v svojo smer, ostali smo nadaljevali pot proti Ljubljani čez Trento. Ustavili smo se na ogledu Velikih korit Soče in bi se tudi dlje zadržali, če bi bilo kakšno stopinjo topleje. Tudi tukaj smo izgubili par članov skupine, ki se jim je mudilo domov. Ostala sta še 2 avta, ki sta se optimistično odpeljala še proti izviru reke Soče. Na koncu se le eden ni predal in je ostal do konca. Trije člani odprave smo prilezli k izviru Soče, kjer smo se založili s flašami najboljše slovenske vode. Na Vršiču nas je presenetilo še rahlo naletavanje snega in nato je bilo vsega konec.
 

Za hrano na taboru je bilo odlično poskrbljeno, Imeli smo namreč super kuharice, ki so upoštevale vse naše prehrambene zahteve in želje. Tudi organizatorki sta se zelo potrudili za nas, poskrbeli za spoznavni večer, nas učili raznih skupinskih iger in plezanja, ter poskrbeli za varno in zanimivo vodenje. Kljub temu, da je bilo poleg ljubiteljskih hribolazcev med študenti kar nekaj vodnikov in izkušenih planincev, smo se vseeno dobro ujeli v hoji. S potrpljenjem enih ter vztrajnostjo drugih smo se vsi dobro nahodili.
 

Vsem ostalim udeležencem pa seveda hvala za družbo, imeli smo se super!

Aleksandra Kansky

PS: Za slikovni oris tabora pa predlagamo ogled galerije na našem Facebook profilu =)