23. oktober je bil dan nočnega študentskega izleta v organizaciji Mladinske komisije PZS, odpravili smo se na Veliko planino. Zbralo se nas je kar veliko študentov in študentov po srcu (kar 32 nas je bilo), saj so se očitno vsi želeli spočiti od napornega začetka na faksu. Pridružila sta se nam celo dva Erasmus študenta iz Poljske in Češke, zato smo malo povadili tudi angleščino ter spoznali besedo ali dve iz poljskega in češkega slovarja. Z nami na poti pa je bila tudi psička Tara, ki nam je pomagala pri odganjanju divjih živali. :D
Po planu naj bi bilo izhodišče na prelazu Volovjek, vendar nam je to preprečila popolna zapora ceste, zato smo se spustili nekoliko nižje in se zbrali v Krivčevem (pri Jurčku). Sonce je takrat že zašlo za sosednji breg, zato smo z vzponom pričeli že v polmraku. Pot nas je cikcakasto vodila skozi gozd. Hodili smo v lahkotnem tempu, ki je ustrezal vsem. Kmalu se je znočilo in pri hoji so nam pomagale naše čelne svetilke, malo nam je ponagajalo le odpadlo listje, ki je skrivalo mastno kamenje pod njim. Tudi orientacija in iskanje markacij v temi je bilo malo težje, a smo z nekaj raziskovalne žilice vedno našli pravo pot.
Po slabih dveh urah hoje smo prišli na Gojško planino, kjer smo se pri prvem pastirskem stanu nekoliko oddahnili in oblekli, saj je postajalo vedno bolj mrzlo. Pot v megli, skozi katero je sramežljivo kukal svetli mesec, smo nadaljevali po mehkih travnatih površinah planine, zadnji del pa kar po cesti, saj je megla postajala vedno gostejša, Domžalskega doma na Mali planini vsekakor nismo hoteli zgrešiti ;). Zaradi megle je žal odpadel planiran podaljšek do Gradišča, najvišje točke Veliki planini, ni pa odpadel obisk toplega planinske postojanke. V njem smo si privoščili topel čaj in malico, ter tako nahranili lačne želodčke. Po zasluženem prijetnem počitku smo se odpravili nazaj proti dolini. Da pa nismo hodili po isti poti gor in dol, smo za povratek izbrali pot proti Volovjeku oz. Kranjskemu Raku, kjer smo zavili na makadamsko cesto, ki nas je v dobri polovici ure pripeljala do izhodišča v Krivčevem. Na poti nismo srečali nobenih divjih živali, so nam pa pot prekrižali trije igrivi konji, ki so najprej poskrbeli za začudene poglede, nato pa za dodatno zamudo, saj se nismo mogli upreti njihovi svetli grivi (beri čohanju).
Ob snidenju z jeklenimi konjički je ura ravno odbila polnoč. Naš izlet oz. nov dan (sobota) pa smo zaključili še s posladkom - tokrat dobesedno, saj smo se posladkali z odlično čokoladno torto. Z njo smo proslavili rojstni dan ene izmed udeleženk. Mljask!! =)
Spisala Maja Krištofelc, fotografske utrinke pa smo si po principu copy-paste sposodili s spominske kartice Matjaža Dremlja. |
