Širokemu krogu organizatorjev vsakoletnega pohoda spominov v Krnsko pogorje velja posebna zahvala, saj se tudi na ta način ohranja spomin na dogodke iz časa I. svetovne vojne, predvsem kot opomin vsem nam, da se kaj takšnega ne sme nikoli več ponoviti. Letošnji že šestnajsti pohod je še posebej simboličen, saj poteka natančno 100 let po začetku svetovne morije v gorah nad alpsko reko Sočo, po kateri je fronta tudi dobila svoj mednarodno prepoznavni naziv. Današnja prireditev tukaj ob Krnskem jezeru ob veliki udeležbi daje slutiti globoko spoštovanje do dogodkov, ki so se odvili pred stoletjem, žal tudi v našem izjemnem gorskem svetu.
Vsem nam, ljubiteljem gora, je verjetno nerazumljivo, da so se mnogi vojaki, ki so prihajali od vsepovsod, tudi iz slovenskega prostora, morali na tako krut način spoznati z gorskim svetom, ki ga danes na srečo lahko doživljamo čisto drugače. Takrat pa so se mnogi, predvsem mladi fantje, prvič srečali s pogledom na Krn, Krnčico, Batognico, Rdeči rob, Matajur, Rombon in druge gore, ki so jih okupirali tako italijanski kot avstro-ogrski bataljoni. A to srečanje z gorami se je na eni in drugi strani spremenilo v neizprosen boj za življenje, boj za gradnjo predorov, zaklonišč, zasilnih zaklonov, strelnih jarkov, poti in boj za preživetje.
Vojaki, velikokrat mladi in neizkušeni fantje, so spreminjali podobo gorske pokrajine, nehote zavrli in močno zmotili gorsko floro in favno, saj so bili streli pušk, granat, topov in drugega orožja neizprosni in oglušujoči. Eksplozije so rušile naravo in jemala življenja. Pokrajina daleč naokoli se je spremenila, kot se ni tisočletja pred tem.
Dediščina prve svetovne vojne je tesno povezana tudi z nami, planinci. Prenekatero planinsko društvo organizira planinski izlet po poteh Soške fronte in v gore, kjer so potekale bitke. Ustavljamo se ob vedno redkejših sledeh vojne in tudi na ta način se vse generacije od mladih do starejših seznanijo z morijo, ki v zgodovini skoraj nima primere.
Ko na naših planinskih potepanjih spremljamo te ostanke vojne, nam postane jasno, da so morali vojaki za prevoz tovora na težje dostopna območja soškega bojišča zgraditi dostavne žičnice in prenekatero mulatjero, kar je bil velik tehnični izziv in hkrati tudi zelo grob poseg v gorsko naravo. Žičnic danes skoraj ni več, ostale pa so mnoge mulatjere, ki zagotovo sodijo v sklop tehnične dediščine in hkrati danes predstavljajo pomembno infrastrukturo za izvajanje različnih dejavnosti v gorskem svetu.
Žal pa vse do zdaj v državi nismo uspeli sistemsko urediti področja vzdrževanja teh mulatjer. Tam, kjer po mulatjerah potekajo tudi planinske poti, jih poskušamo vzdrževati planinci, a tovrstno vzdrževanje je bolj zasilno, saj kaj več s skromnimi sredstvi in s prostovoljnim delom žal ne zmoremo.
Vseeno pa si planinci prizadevamo ohranjati te vojaške poti, želimo hoditi po njih, ne le zaradi nas, ampak tudi zaradi ohranjanja spomina na tiste, ki so jih v temnih nočeh, opremljeni z bornimi svetilkami in v brezkončnih dnevih brez vode in hrane gradili za zmago. Čigavo? Odgovora velikokrat tudi sami niso poznali.
Ko se je nesmiselna vojna v Krnskem pogorju zaključila, je bil to šele začetek obnove tako narave kot tudi infrastrukture ter objektov, ki so pomembni za življenje ljudi. Žal pa je konec vojne prinesel tudi nove meje v slovenskih gorah, ki so tudi bile vzrok za nove velike inženirske posege v občutljiv gorski prostor in hkrati je bilo onemogočeno prosto gibanje ljudi. Pomemben del Slovencev in slovenskega ozemlja so svetovni politiki izločili iz osrednjega dela Slovenije in s tem ustvarili 25-letno obdobje novih krivic. A slovenska ideja je kljub temu živela naprej in veliko nosilcev narodnostnega gibanja je našlo varno zavetje za izvajanje svojih aktivnosti ravno v gorah nad Sočo.
Na našo srečo pa je nemirni tok zgodovine poskrbel, da se lahko danes tukaj ob Krnskem jezeru v mirnem gorskem okolju in brez strahu spominjamo vrtinca minulih dogodkov.
Naj zaključim z mislijo, s katero so nas organizatorji povabili na današnjo prireditev:
Ker nas 100-letnica Soške fronte ničesar ne izuči glede vojn in ljudje zaradi njih še vedno množično trpijo ali pred njimi bežijo, je današnji pohod v visokogorje, prav na mesto nekdaj krvavih dogodkov, priložnost tudi za protest proti vsem vojnam ter nasilju sveta.
Še kako aktualna misel, kateri se v celoti pridružujem!
Hvala organizatorjem za izvedbo prireditve,
vsem udeležencem pa želim srečno pot nazaj v dolino.
Bojan Rotovnik,
predsednik PZS
