Dne 11. oktobra je bila deževna nedelja. Kljub temu sem se odpravila na pot v naravo, na lahko planinsko turo, na Sv. Petra in Smokuški vrh nad njim. Pot sem prehodila že neštetokrat in jo dobro poznam. Navajena sem hoje v vseh mogočih razmerah, poznam pasti, če so pogoji v naravi dobri ali slabi. Po 50-letnih izkušnjah v gorah in naravi pa se je zgodilo tisto, česar si nobeden ne želi. Pot je bila spolzka, pod listjem mokre veje. Kljub previdnosti sem stopila na eno takih vej pod listjem in tako nesrečno padla, da sem doživela dvakratni zlom noge. Imela sem srečo, da sta ravno takrat pripeljala gorska kolesarja, ki sta mi takoj ponudila pomoč in ostala z menoj do prihoda reševalcev. Ne vem imen, povedala sta, da sta z Bleda in iz Lesc. Hvala, fanta. Vzpostavila sta stik z mojo zdravnico dr. Urško Vogelnik, ki je organizirala reševalno akcijo. V manj kot uri so prišli gorski reševalci GRS Radovljica, me prenesli do njihovega terenskega avta. Z avtom so me prepeljali do rešilnega avta ZD Bled in potem v Bolnišnico Jesenice.
Tole pismo sem napisala, ker bi rada poudarila srčnost ljudi, ki so mi pomagali. Pišem o nesebični pomoči obeh gorskih kolesarjev, o človečnosti, strokovni pomoči gorskih reševalcev, pa kasnejši zdravniški pomoči zdravstvenih delavcev pri prevozu do bolnišnice.
Poudariti želim humanost ljudi, gorskih reševalcev, ki prostovoljno, na osnovi svojih človeških vrednot pomagajo ljudem. Premalokrat zasledim po reševalnih akcijah v gorah kakšen odziv, zahvalo. Ni kar tako samo po sebi razumljivo, da nam nekdo kadarkoli pomaga v nesreči na strokovni način. To so misli, ki me prevevajo te dni, ko doma okrevam, in jih želim deliti še z drugimi. Še enkrat hvala obema kolesarjema, gorskim reševalcem postaje Radovljica in zdravnici.
Jana V. Kranjc
vir: www.gorenjskiglas.si |
