Velika planina - sončen sobotni dan. Zjutraj močan veter, vejavica, ki zakriva rdečo sonce in nosi posamezne kristale snega. Štirinajst posameznikov se je odločilo priti na tečaj varnejše hoje v gore, ki je potekal od petka do sobote v Domžalskem domu na Mali planini. Predavanje o snežnih plazovih Mihe Pavška, prva pomoč Grega Hvalca in oprema. Hoja, uporaba derez in cepina, pohodne palice, zaustavljanje padca s cepinom, lavinske žolne in prerez snežne odeje ... Vse to so slišali in imeli možnost preizkusiti planinci, ki so se nam odločili pridružiti.
... skupaj s Simonom in Jurcem se prebijamo preko dolgih vej rušja, Pot nam preprečuje neprehodna stena, umikamo se na levo, Tadej nam pot od daleč osvetljuje z Led Lenser svetilko. Zavoham dim. Od kje pa sedaj ta?! Pa si ja nista zakurila, sedaj, sredi suhega rušja. Moji dvomi se hitro izkažejo za resnične. Tulim: "Ugasnita ogenj, vsi bomo zgoreli, če bo potegnil veter" - odlična kombinacija suhega rušja in smole ...
Pod Domžalskim domom najdem primeren prostor, da tečajnikom pokažem prerez snežne odeje. Z aluminijasto lavinsko lopato, ki je sestavni del obveznega lavinskega trojčka, izkopljem snežni profil. Gre do tal, drugače bi kopal vsaj 1,5 m. Do te globine so v snežni odeji vidne vse pasti snežnega plazu. Izkaže se, da je več plasti kot sem pričakoval. Od tal je najprej 15 cm ledu, ki je že začel popuščati zaradi tople zemlje in bo v mesecu dni postal zrel za talen snežni plaz. Sledijo dve do tri plasti med katerimi je porozna struktura. Nevarnost! Rdeči alarm!
Z norveško metodo preizkusim stabilnost posameznih plasti. Že ob manjši obremenitvi se celotna klada podre - velika nevarnost! Primerjalno naredim še preizkus po CT metodi, ki pokaže enak rezultat.
... vsi trije prispemo do zaplezanih planincev. Nadenemo jim plezalne pasove, Jure med tem časom že naredi sidrišče za spust. Prva dva raztežaja poledenelega stopničastega sveta nas z umikanjem v desno pripeljeta do rušja po katerem se spustimo do vznožja. Tam čakajo že ostali kolegi skupaj s katerimi sestopimo v dolino Bele. Fanta sta rešena. Mar bi bilo nujno, da se udeležita tečaja varnejše hoje?! Morda tudi za katerega drugega?!
Na Facebooku berem različne objave posameznikov, ki obiskujejo različne predele gorskega sveta. Pohvala Slovencem, da je njihovo znanje v zadnjih letih boljše, da je napak manj. Vesel bom, ko bom videl, da jih večina ima lavinski trojček in ga zna uporabljati. Če sam pomislim kako se bi počutil v primeru, da bi mojega prijatelja zasul plaz, sam pa mu ne bi mogel pomagati. Ja, so dragi, imajo visoko ceno - pogreb kasneje je bistveno dražji.
BCA lavinski nahrbtnik poči, zadrga se razpre, zrak napolni oranžni balon. Lavinski trojček in lavinski nahrbtnik - odlična kombinacija za osebno varnost. Zakaj je ne izkoristimo?
Popoldan, ko vsi tečajniki odidejo sedim "osamljen" v Domžalskem domu in razmišljam o gorah. S planinskega izleta prihajajo otroci. Mladi planinci zimovanja Vesele Gorice. Njihova lica gorijo, radovednost jim odpira usta ... Spomnim se, da še ni tako daleč nazaj, ko so naše gore bile polne smeti. Danes so čiste. Vse to smo dosegli z vzgojo mladih v vrtcih in šolah. Večkrat sam odvržem kakšno plastenko, da vidim reakcijo ljudi. Starejši redko reagirajo - morda zaradi svoje obremenjenosti, da bodo koga užalili, se izpostavili. Mlajši so brezkompromisni, iskreni.
In ti mladi bodo nekoč učili mlade planince, da je hoja v zasnežene gore brez lavinskega trojčka in nahrbtnika kot odvržena plastenka na čudoviti planinski poti.
Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Marko Petek in Matjaž Šerkezi
----------
vir: DGRS Kamnik |
