Izhodišče za naše pohajkovanje se je nahajalo nekoliko nižje od Soriške planine, poti po globokem snegu pa se pred nami ni lotil še nihče. Zato smo že zjutraj pogumno zagazili v globok sneg, ki nas je spremljal celoten čas potepanja po razsežni planoti, ki nosi ime Ratitovec, medtem ko imajo njeni štirje vrhovi vsak svoje ime - Altemaver, Kremant, Gladki vrh in Kosmati vrh. Osemindvajset udeležencev in pet vodnikov se nas je razporedilo v kolono, v kateri je veljalo, da tisti prvi 'švicajo' ob globokem gaženju in hitijo, da bi le kam prišli, tisti zadnji pa se lagodno sprehajajo po že dobro utrjeni in široki gazi. Da je bilo to bolj pošteno, smo se veliko izmenjevali, gotovo pa so bili nekateri deležni večje količine 'matranja' - na primer vodja izleta, ki je bodisi vodil skupino ali bolj spredaj usmerjal prvega in je zato še nekaj dni 'jamral' zaradi bolečin v hrbtu. =)
V slogi je moč! Ne le pri gaženju ...
Kot rečeno, se nam zaradi velike količine snega ni uspelo pregaziti do kateregakoli izmed vrhov Ratitovca, saj poti, ki je poleti markirana na tri ure in pol, nismo uspeli pregaziti niti v petih in pol in smo se morali obrniti, da nas ne bi ujela noč. Kljub temu je bilo med udeleženci vzdušje vseskozi prešerno in presenetljivo motivirano - čeprav bi se lahko obrnili že na Kačjem robu, so sami izrazili željo, da bi šli še malo naprej. Tako smo vsega skupaj kakšnih sedem ur uživali v zimskih lepotah, ki se jih letos v mestih žal nismo pretirano naužili, pomalicali in obrnili pa smo na neimenovanem majhnem vrhu, ki smo ga oklicali za »Mali Ratitovec.«
Izlet, ki nas je naučil veliko o tem, kako zima lahko pokaže zobe in podaljša časovnice, pa vendar ostane pravljično lepa in zabavna, bomo ohranili v lepem spominu tako navdušeni udeleženci kot zadovoljni vodniki.
