Pet udeležencev letošnjega prvega turnosmučarskega izleta v sklopu projekta S študenti v hribe se je zaradi spremembe zbralo na zbornem mestu dve uri prej kot sprva predvideno, a še vedno ob zelo človeški, za večino gornikov morda celo pozni 8. uri. Uro in pol kasneje smo iz dveh avtomobilov že vlekli smučarske čevlje, nahrbtnike in seveda smuči, katerim smo dodali kože. Brez nepotrebnega zavlačevanja smo se nato mimo slapu Peričnik podali proti zatrepu Vrat ter naprej proti Luknji.
Z normalnim korakom smo drsali po zasneženi cesti in po slabih dveh urah prispeli do zaprtega Aljaževega doma v Vratih. Čas za manjši prigrizek in dva ali tri požirke toplega čaja je minil ob debati, v kateri smo se čudili, da se med hojo ni razvila nobena fizikalno-matematična debata. Prisotni smo namreč pripadali le dvema poklicnima skupinama - dva z gozdarsko izobrazbo ter poker fizikov oz. matematikov (smo jih šteli kar vse v isti koš, ko si ravno delijo isti naslov hrama znanja). Da pa vendarle razvoj pogovora ne bi šel v smeri reševanja sveta s pomočjo (dvema ne ravno dobro razumljive zahtevnejše) fizike in matematičnih enačb, smo raje hitro pospravili čutare ter ostanke sendvičev v nahrbtnike in oddrsali spomeniku naproti. Če je ogromna vponka na še bolj ogromnem klinu atrakcija poleti, ni prav nič drugače pozimi. Zato smo tudi tokrat »zabili« 10 minut za fotografiranje v takšni in drugačni pozi, na koncu pa le odrinili proti Luknji. Kmalu je sled predhodnikov izginila, očitno se niso odločili za vzpon, zato smo nadaljevali po še deviškem snegu, ki pa je že nakazoval izvrstno smuko ob povratku. Trda podlaga, na njej pa za dve pedi puhca - recept za izpolnitev želja vsakega turnega smučarja.
Med vzponom je pričelo tudi snežiti, kar se je s časom le stopnjevalo. Pogledi proti Severni triglavski steni pa so postajali vedno bolj divji in mistični. V meglico in snežno tančico odeta Stena se je pred nami dvigovala kot neskončna skalnata pregrada, katere skrivnosti so dostopne le najbolj pogumnim in spretnim gornikom. Ob vedno močnejšem sneženju so se z nje začeli pogosteje prožiti tudi spontani pršni plaziči, kar je bil zgovoren znak tudi za nas, ki smo bili ta dan edini gostje kraljestva Triglavske Bistrice in njenega zaledja.
 |
 |
Nadmorsko višino smo prenehali pridobivati na dobrih 1600 m, kjer smo prčeli s pripravami na spust. Menjava preznojene majice, med grizljanjem Frutabele ali kakšne podobne dobrote pa demontaža psov ter zapenjanje smučarskih čevljev. Pa klik in šrrrr - čelada je na glavi, zadrga anoraka oz. puhice pa zapeta. Nato pa le še šuu, šuu, ..., šuu, šuu. Zvoke idealnih zavojev so prekinjali le še navdušeni vzkliki, vse dokler nismo prispeli do struge Bistrice. Z nekaj več previdnosti mimo balvanov, nato pa hitro po (skoraj) ravnem do zimske sobe in zaslužene malice. Slednja je bila več kot dobrodošla, saj je bilo kruljenje želodčkov že skoraj moteče. Po skoraj pol ure uživanja ob malici v presenetljivo dobro opremljeni zimski sobi (gašperček, posode, drva ter urejena ležišča), smo se v vedno močnejšem sneženju le odpravili proti izhodišču. Vse do Tilešovega rovta s psi, od tam do avtomobilov pa zgolj še s pomočjo težnostnega pospeška.
Spisal in fotografiral Matej Ogorevc
|
