Ali se lahko zgodi, da vas pokličejo na intervencijo in da boste morali oditi sredi intervjuja?
Lahko se zgodi ... Ravno pred dnevi smo imeli reševalno akcijo, v kateri smo pomagaliobiskovalcu planinskega doma na Kisovcu.

Kolikokrat letno morate vse spustiti iz rok in odhiteti na pomoč?
Približno 30-krat. Odvisno pa je od leta in planinske sezone, snežnih razmer, težko je reči in predvideti. Situacije so vsakič različne in posebne.

Imate gorski reševalci urejena dežurstva ali ste vsi stalno v pripravljenosti?
Razen dežurne helikopterske ekipe na Brniku, ki je na voljo v času poletne sezone, dežurstev med gorskimi reševalci ni oz. so interne narave, ko se s fanti dogovorimo znotraj društva, sploh v času dopustov. Ko se zgodi nesreča, nas iz regijskega centra za obveščanje pokličejo na telefon ali pozivnik, nato pa vodja intervencije pokliče vse razpoložljive sile iz tistega okoliša. V Kamniku uporabljamo sistem ASK in vodji prek njega sporočimo, ali bomo na akciji prisotni ali ne - s potrditvijo številke 0 ali 1. Nič pomeni, da ne moremo priti, in ena, da pridemo. Tako vodja hitro ve, na koliko ljudi lahko računa.

Dežurstev med gorskimi reševalci, razen dežurne helikopterske ekipe na Brniku, ki je na voljo v času poletne sezone, ni, oziroma so interne narave.

Kako hitri ste?
Pred dnevi smo iz Kamnika do Velike planine prišli v 18 minutah. To je zelo hitro. Ni pa vedno ključna hitrost, saj v gorah ni napak in reševalci smo samo ljudje. Vsako akcijo je treba načrtovati. Ko bomo enkrat v gorskem reševanju začeli govoriti o hitrosti, smo zagotovo zgrešili bistvo.

Vzgibi, zakaj se nekdo odloči za opravljanje tako plemenitega poslanstva, kot je gorsko reševanje, so brez dvoma različni. Kaj je med reševalce gnalo vas?
Zgodilo se je povsem po naključju. Imel sem 15 let, ko me je poklical načelnik GRS Prevalje Franci Telcer, in vprašal, ali bi se jim pridružil. Sam o tem prej sploh nisem razmišljal, so se mi pa ti fantje vedno zdeli veliki frajerji.

Rekel sem, da bom razmislil, kajti že takrat sem se zavedal, da gre za res veliko odgovornost. No, čez nekaj dni sem mu sporočil pritrdilen odgovor, v plezanju sem bil že takrat dokaj aktiven, na leto sem zabeležil tudi po 150 vzponov. Že tisti konec tedna sem se udeležil prve reševalne vaje v Raduhi. Preostali člani GRS niso vedeli, da gre za vajo, vse skupaj so vzeli zelo zares.

Saj ni res, pa je: V petkah v hribe!

Baza GRS Kamnik Pri Jurju v Kamniški Bistrici, kjer se načrtuje potek reševalnih akcij. Šerkezi poudarja, da je bolje, da si vzamejo več časa za pripravo in načrtovanje ter se odločijo pravilno, kot pa da divjajo, pozabijo opremo in naredijo napako. "Pet minut več za načrtovanje nikoli ne bo škodilo. Prva ekipa pa gre seveda na teren takoj," pravi Šerkezi.

Šele takrat jim je Franci razložil, da je šlo le za vajo. Lahko si predstavljate, da nad tem niso bili preveč navdušeni. Ni jim bilo lahko. To pove že podatek, da je reševalec Bini, ki je skrbel zame, iz čelade, ki si jo je snel z glave, dobesedno izlil pot. Lahko si mislite, da ga vse skupaj ni preveč zabavalo. No, od takrat naprej sem zraven, torej že 20 let.

Kako hitro ste sami postali del ekipe kot aktivni reševalec?
Zelo hitro. To je bilo spomladi, poleti pa sem že šel na prvo intervencijo. Takrat je bil z nami še pokojni Franc Oderlap in moj odličen prijatelj ter mentor (pozneje se je smrtno ponesrečil na Manasluju, kjer sta z Davom Karničarjem preizkušala opremo za zimsko odpravo na K2).

Že na prvi reševalni akciji se je srečal s smrtjo. (Fotografija je iz ene zadnjih reševalnih akcij).

Prvega reševanja verjetno ne pozabiš nikoli. Koliko vam ga je še ostalo v spominu, ali je zaradi treme izginil?
Spomnim se, da smo reševali alpinista, ki je padel 50 metrov in z glavo naprej priletel na polico sredi stene. Moja naloga je bila, da splezam do njega. Bil je že mrtev, okrog pa vse krvavo.

Strašen krst, torej.
Da.

Kako ste to predelali?
Kot najstnik. Nisem imel travm, mislim, da bi jih danes imel več, če bi to bil moj prvi primer. Ne spomnim se, da bi imel zato kake psihične težave.

Ste kdaj morali novico o smrti sporočiti svojcem?
Da. To je v bistvu najtežji del, še posebej, če ima pokojnik otroke. Sporočiti takšno novico nekomu je celo težje kot tisti del, ko mrtvega človeka pobereš in spraviš v dolino. Sporočanje novice svojcem je zdaj v večini primerov prevzela policija.

Sicer pa je bilo moje najtežje vodenje iskalno-reševalne intervencije dveh kolegov na Kitajskem. Oba sta pred dvema letoma umrla in oba sta doma imela po tri otroke. To je najhuje. Poznaš jih, poznaš žene, otroke ...

Sem pa po značaju tak, da zelo redko pri tem kažem čustva. Ne vem, ali tak sem ali pa je to vpliv hribov.

Gorski reševalci so pred očmi dva tisoč planincev reševali padalca #video

S prijatelji na grebenu Grossglocknerja.

Pravijo, da zadrževanje čustev slej ko prej nekje udari na plano.
Kaj pa vem, morda enkrat v prihodnosti v obliki bolezni. Ne vem, ni me strah, ne bojim se smrti. Je tako človeška.

Gorski reševalci imamo na voljo zaupnike, s katerimi se lahko pogovorimo v primeru psihičnih težav. Med njimi je tudi Žarko Trušnovec, reševalec, ki ima ogromno izkušenj in je strokovnjak na tem področju. Ljudem res zna pomagati.

Predvidevam, da se za to pomoč bolj redko odločate.
Običajno to predelamo v svojih krogih. Včasih tudi s črnim humorjem. In moramo se pogovarjati, to je poleg časa edino zdravilo.

Je pomembno, da svojci obiščejo del, kjer so izgubili bližnjega?
Kakor sami želijo. Če to željo izrazijo, jim jo seveda omogočimo in odpeljemo tja. Enim to zelo veliko pomeni.

Ali po vseh teh izkušnjah v gorah čutite zavoro, ko se odpravljate tja?
Ne, me je pa precej bolj strah hoditi v hribe kot včasih. Drugače gledam na stvari, ker vem, kaj vse se lahko zgodi, stvari znam predvideti. Otroci se na primer ničesar ne bojijo, ker še nimajo slabih izkušenj, mene pa je strah.

Vendar tega strahu ne občutim v obliki zavore, ampak kot varovalko, ki te varuje, da si pozoren in ne prestopiš roba.

Tudi Matjaževi otroci se v gorah počutijo domače.

Če se zdaj ozrem nazaj, sem lahko samo srečen, da sem še vedno živ. Zgodile so se namreč take neumnosti, da mi postane vroče, če se samo spomnim nanje. Je pa res, da se lahko zgodi splet naključij, kjer ti ni pomoči. Nikoli ne veš.

Osebno mislim, da ne plaz, ne padajoče kamenje in ne strela niso nevarni, dokler nisi ti na tistem mestu, kjer se to zgodi. Lahko se zgodi, da ravno ti zadeneš na lotu, ki te pokoplje. To moraš sprejeti in to vedno govorim tudi mladim, ki se nam pridružijo v alpinističnih šolah. Gorski svet je nevarno okolje, lahko se zgodi marsikaj. Če to sprejmeš, boš tja zahajal, če ne, pa bolje, da se mu izogneš.

Kako pristopite do ponesrečenca? Kakšen je protokol?
Če je hudo poškodovan, ga pregledaš in oskrbiš, pomagaš tam, kjer je najbolj nujno. Vsi smo usposobljeni in imamo opravljen tečaj prve pomoči za bolničarje. Če je kdo zmeden, pa ga je treba najprej pomiriti.

Zato smo zelo veseli, kadar so na intervenciji prisotni zdravniki, ki ponesrečencu nudijo prvo strokovno pomoč. Je pa tudi res, da so slovenski zdravniki tudi zelo obremenjeni in malo je takšnih, ki so sposobni iti v steno, ki so alpinisti.

Običajno so ponesrečenci v steni, kar pomeni, da jih je treba najprej tam oskrbeti in nato spraviti nižje, na varno. Takšne vrste prevoz (nosila na kolesih) ni preveč prijetna zadeva, niti za ponesrečenca, zato smo toliko bolj veseli, če nam lahko pomaga helikopter.

Gorski reševalci med iskanjem ponesrečenca. Redko vejo, kje se nahajajo. "Velikokrat jih dolgo iščemo, skušamo pridobiti koordinate, podatke, ki bi nas pripeljali do ponesrečenca. To lahko vzame kar nekaj časa."

Razmišljati mora o tem, kakšen je teren, ugotoviti, ali gre za plazovito območje, občasno se zgodi, da mora sprejeti tudi odločitev, da se z reševanjem počaka, da ne ogrozi še življenj reševalcev, razmišljati mora o tem, kdaj bo na kraj dogodka pripeljal rešilec, koliko ljudi je na terenu, poleg tega ga skrbi, kaj vse se lahko zgodi na cesti. Slovenci se še vedno ne znajo najbolje odzvati na reševalna vozila na cesti. Marsikdo se ustraši, se odzove napačno in hitro se lahko zgodi nesreča.

Sam vedno poudarjam, da je bolje, da si vzamemo več časa za pripravo in načrtovanje ter se odločimo pravilno, kot pa da divjamo, pozabimo opremo in naredimo napako. Pet minut več za načrtovanje nikoli ne bo škodilo. Prva ekipa pa gre seveda na teren takoj.

Velikokrat moramo najprej ugotoviti, kje poškodovana oseba sploh je. Velikokrat jih dolgo iščemo, skušamo pridobiti koordinate, podatke, ki bi nas pripeljali do ponesrečenca. To lahko vzame kar nekaj časa.

Ste sami že kdaj potrebovali pomoč gorskih reševalcev?
Ne, vendar bi bilo takrat bolje, če bi jih poklical. Pri 16 letih sem si v gorah zlomil gleženj, potem pa sem se, namesto da bi poklical pomoč, sam spravil v dolino. Zaradi tega imam še danes težave. Takrat še nisem razmišljal tako kot danes. Ob koncu tedna sem si na primer odrezal mavec in se odpravil na plezanje, na vrhu stene pa sem si mavec namestil nazaj. No, posledice čutim še danes, v gležnju nekaj poka in škrta.

Enkrat pa so me iskali, a ne po moji krivdi. Reševalce je na pomoč poklicala mama prijatelja, s katerim sem plezal, ker se nisva vrnila domov do roka, ki ga je on napovedal.

"Do devetega leta smo z družino prehodili celotno slovensko planinsko pot. Mislim, da sem bil poleti samo dvakrat na morju, a tega sploh nisem pogrešal. V hribe smo zahajali z mlajšo sestro in dvema bratrancema in mislim, da sem se takrat okužil s hribi. Ta svet me je od nekdaj privlačil. Staršema sem hvaležen za otroštvo in stvari, ki sta me jih naučila. Nista mi dala materialnih dobrin, ampak sta me naučila živeti in preživeti."

Verjetno se nista izgubila, samo malo več sta si privoščila?
Tako nekako. Vmes naju je odnesel tudi plaz, pa sva se sama izkopala ven, nato sva sama sestopala. Snega je bilo veliko.

Kako so vaši starši gledali na take odsotnosti?
Dokaj liberalno. Povedal sem, da pridem, ko bom doma, sicer jih bo pa tako ali tako obvestila policija. Verjetno ju je skrbelo, nista pa iz tega nikoli delala panike. Očitno sta mi dovolj zaupala. Glavno je bilo, da se nisem zadrževal po gostilnah, tako kot večina mojih vrstnikov, ampak sem konce tednov preživljal v hribih. Danes to težko razumem, saj si ne predstavljam, da bi mi moji otroci povedali kaj takega.

So bili starši tisti, ki so vam privzgojili ljubezen do gora?
Da. Svojo prvo izkaznico sem dobil pri treh letih. Do devetega leta smo z družino prehodili celotno slovensko planinsko pot. Mislim, da sem bil poleti samo dvakrat na morju, a tega sploh nisem pogrešal. V hribe smo zahajali z mlajšo sestro in dvema bratrancema in mislim, da sem se takrat okužil s hribi. Ta svet me je od nekdaj privlačil. Ne glede na to, da me je bilo na začetku v hribih večkrat strah in da sem bil dokaj boječ. Hvaležen sem jima za otroštvo in stvari, ki sta me jih naučila. Nista mi dala materialnih dobrin, ampak sta me naučila živeti in preživeti.

In zdaj to ljubezen skušate prenesti na svoje otroke?
Ne da bi to počel namenoma, moji otroci še vedno lahko trenirajo, kar želijo, samo pokazati sem jim želel, kaj je tisto, kar imam rad. Ne zato, ker gre za gore, ampak zato, ker so tam v naravi.

Želim, da imajo spoštovanje in odnos do narave, vedno sem jim pustil vrata toliko odprta, da so lahko poskusili tudi druge športe. Nikoli jih v to nisem silil, njihove odločitve so njihove, je pa zanimivo, da so se vsi trije odločili, da bodo obiskovali plezanje. Verjetno tudi zato, ker je v Kamniku, kjer živimo, takšno ozračje. Ne maram pa besede trenirati. Danes so vse stvari preveč vodene in usmerjene v tekmovalni šport, manjka pa gibanja, druženja ...

Seveda pa vse to ne bi bilo mogoče brez Tinkare, ki je sama navdušena športnica in s katero imava pogled pri vzgoji usmerjen v enako smer. Ja, veliko je na njenih plečih in spoštujem to.

Svojim otrokom sem želel pokazati, kaj je tisto, kar imam rad. Ne zato, ker gre za gore, ampak zato, ker so tam v naravi. Želim, da imajo spoštovanje in odnos do narave, vedno pa sem jim pustil vrata toliko odprta, da so lahko poskusili tudi druge športe.

Še vedno najpogosteje rešujete pohodnike, ali je vedno več padalcev in gorskih kolesarjev?
Ja, vedno več je norih idej za to, kaj bi počeli v gorah, a po mojih izkušnjah še vedno najpogosteje rešujemo pohodnike, ki zaidejo v težave v sredogorju. Najpogosteje so to turisti. Saj veste, za pohodništvo ne potrebuješ veliko. Gojzarje, nahrbtnik in malico. Poleg tega imamo hribe pred nosom in če so že tam, zakaj jih ne bi obiskali.

Glede na število obiskovalcev gora je logično, da bo tudi možnosti za nesreče dokaj veliko. Nesreče pa so različne, žal so med njimi tudi samomori v gorah.

Kako gledate na to?
Težko razložim. Očitno smo v določenih segmentih res dosegli dno, da nekateri ne vidijo drugega izhoda, kot da si vzamejo življenje. Mogoče se tu nekaj dogaja, česar še ne vemo. Zadeve seveda spremljamo. Manjka pa predvsem pogovora med mladimi. Facebook in všečki tega ne bodo rešili.

Kako veste, da gre za samomore?
Ve se, kdaj gre za nesrečo in kdaj za samomor. Ker so pokojniki viseli na vrvi, nekdo je pustil za seboj tudi poslovilno pismo. Gorsko okolje je tudi zelo dobro okolje za nesreče s čudnimi okoliščinami, tudi umori. Zato so pri raziskovanju sumljivih primerov vedno prisotni tudi policija in kriminalisti.

Največ nesreč v gorah se še vedno zgodi zaradi zdrsa, ki ga povzroča slaba priprava na turo. Enako velja za preostale alpske države. Pogost razlog za nesreče sta tudi neprimerna oprema in neznanje, kako uporabljati to opremo. Še posebej v zimskem času.

Aprila letos ste reševali tudi tri turiste iz Savdske Arabije, ki so se izgubili na Veliki planini in vas povsem brezskrbno pričakali s čajem, ki so ga skuhali na gorilnikih. So se vam kaj javili?
Ne, zgodba s temi Arabci je res zanimiva. Nazadnje sem slišal, da so jih čakali policisti, že pred našim reševanjem. Ta primer mi še vedno ni jasen.

Mene so poklicali iz Bosne in Hercegovine, mi posredovali koordinate v arabščini. Najprej sem mislil, da gre za šalo, pa se je izkazalo, da ni.

Čeprav še danes ne vem, kako so mi lahko poslali tako točne koordinate, ko pa na Veliki planini ni signala. Še vedno se občasno ukvarjam s tem.

Kaj se je sploh zgodilo tisti dan?
Najprej smo tudi mi obtičali v snegu, ko smo jih odšli iskat, a jih vse skupaj ni kaj dosti spravilo iz tira, češ, jih bomo že pozneje reševali, najprej spijmo čaj. No, spijemo čaj in se vrnemo v dolino. Jaz sem peljal dva Arabca v njihovem najetem avtomatiku, ki je za snežne razmere navkreber najmanj primeren, kolega pa drugega v našem reševalnem vozilu.

Trije Savdijci gorske reševalce na Veliki planini pričakali s čajem

Na poti v dolino sta mi fanta ponudila piškot in me vprašala, ali sem kaj lačen. Z veseljem sem ga sprejel, a že po nekaj minutah ugotovil, da sta mi ponudila malo čuden piškot, najverjetneje "cookie" (piškot z marihuano, op. p.). Vse mi je bilo smešno ... Neverjetno, res. Potem se je še izkazalo, da so imeli v prtljagi šišo ... Očitno so si zaželeli zabave ...

Kako so bili obuti?
V natikače. Obuti so imele nogavice in hlače, zlikane na rob.

Kaj so počeli na Veliki planini?
Rekli so, da so rezervirali kočo na Veliki planini. Pozneje jih je prevzela policija in ne vem, kaj se je dogajalo.

Se ljudje, ki ste jih rešili, pridejo zahvalit za pomoč?
V veliki večini primerov se zahvalijo. Imamo pa tudi take primerke, ki jim mi plačamo pijačo. To pomeni, da jo pozabijo plačati (smeh, op. p.).

Vam napišejo pismo? Jih potem izobesite na GRS?
Da, večkrat dobimo zahvalno pismo. Obešena so v naših društvenih prostorih, včasih pa jih objavimo tudi na spletu.

Predlagam, da se zdaj ozreva še na širšo sliko: kje so po vašem mnenju šibkosti slovenskega gorskega reševanja, ali stvari delujejo tako, kot morajo? Je sistem učinkovit?
Sistem je učinkovit, ga je pa treba ves čas dopolnjevati. Ne smemo spati in živeti na lovorikah, ker sistem ni idealen. Pri določenih projektih se je zaspalo, to pa zato, ker smo prostovoljci in ker vso energijo vlagamo v reševanje, kar je seveda prav. Določene stvari, kot je podpora, ki bi jih lahko sistemsko rešila država, a jih moramo reševati sami, pa so zaspale in jih zdaj postavljamo na noge.

Eden takih sistemov je sarOS (Search and Rescue Operating System) za iskalne intervencije. Gre za večji projekt, pri katerem sem aktiven tudi sam, ga vodim. Bistvo je, da bodo karte aktivne, tudi ko ne bo na voljo spleta, da bodo v njej popisane vse ekipe, ki se bodo v sistem logirale z izkaznicami. Tako boš na enem računalniku imel celotno sliko, kar bo odlična podpora vodji intervencije in drugim vpletenim. Pomembno pa je, da smo združili moči znotraj Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) in da pri projektu sodelujejo strokovnjaki, ki obvladajo svoje področje, npr. zveze, menedžment ... Tudi to je velika zmaga za GRZS.

Digitalna podpora sicer malo šepa na celotnem področju civilne zaščite, a se trudimo, da bi jo izboljšali. Težava pri tem so finance. Gorski reševalci sicer dobivamo namenska državna sredstva, a jih namenjamo reševanju, medtem ko moramo za vse druge projekte iskati dodatna sredstva. Najpogosteje iz evropskih razpisov.

 

Na zvezi sta zaposlena samo dva, a je obseg dela preobsežen, da bi zmogla vse, kar si želimo. Verjamem, da jima ni lahko sodelovati, včasih tudi s prevelikimi egi. Ampak če želimo razvoj, potem moramo stremeti k najboljšemu in tam ni popuščanja.

Druga težava pa so odnosi. Zdi se mi, da se Slovenci premalokrat usedemo skupaj in pogovorimo. Ne vem, ali gre za dolinsko zaplankanost ali kaj drugega. Na eni strani Bohinci, pa Korošci, pa Kamničani in tako naprej. Vsak je ponosen na svoj prav. Namesto da bi izpostavili, kaj je slabo in kaj je super, ter sklenili, da delamo skupaj in izboljšajmo stvari.

To včasih pogrešam. Saj smo vsi odlični, ampak pomemben je pogovor. Ne predstavljam si uspešnega zakona brez pogovora - in to ne takšnega, da žena vedno kriči in govori, on je pa modro tiho, samo da ima mir. Mora biti interakcija, energija, na koncu je treba najti rešitev in vsak mora kdaj stopiti korak nazaj.

Pa se posveča krepitvi te kemije, ekipnega duha?
Zelo se trudimo za to. Veliko k temu prispevajo prav mlajše generacije, ki so drugače vzgojene. Pri tem se večkrat spomnim na risanko Krudovi, kjer oče, ker želi zaščititi družino, vidi samo nevarnosti, hčerka pa je velika raziskovalka.

Za nove kadre se torej ni bati?
Ne, ravnokar smo na Virnikovi planini sprejeli nove člane, nove inštruktorje, v pripravi je nov razpis za usposabljanje ... Jeseni začnemo z novimi reševalci.

Kaj pa z reševalkami?
Tudi z reševalkami, čeprav se mi zdi, da so ženske bolj primerne za bolničarke, zdravnice, medicinske sestre, v tem so odlične, ker so precej bolj sočutne kot moški. Delo gorskega reševalca je namreč izjemno težko in marsikdaj se zgodi, da od ženske ne moreš zahtevati enakega vložka kot od moškega. Ne moreš ji reči, naj v hrib nese tovor, ki je zanjo pretežek, moški pa bi ga zmogel nesti brez težav.

Ta predsodek je še vedno prisoten, vendar samo zato, ker gre za težko delo v težkem okolju, je pa daleč od tega, da bi bil to samo moški svet. Res je, da povsem enakopravni ženske in moški v tem delu ne morejo biti. Navsezadnje nas pokličejo v vseh delih dneva, ženske pa, ko imajo enkrat otroke, težje odidejo od doma kot moški.

Kljub temu je prav, da so prisotne v gorskem reševanju, ker prinašajo svežino in drugačen pogled kot moški. Ne bi bilo prav, da bi bil to samo dogovor za moške.

Kako je z usposabljanjem? Ga je dovolj?
Je. Temu namenjamo največ časa in sredstev, ker je to najpomembnejši del in preventiva, da se pri reševalcih ne dogajajo nesreče. Vsako leto usposobimo nove reševalce in inštruktorje, vsi morajo imeti opravljeno prvo pomoč, obnoviti licenco za zimski in letni del, pa tudi med letom imamo določene vaje.

Komisija za reševalne tehnike z Brankom Žoržom na čelu je aktivna in nosi odgovorno poslanstvo usposabljanja kadrov, tukaj ne smemo mimo drugih komisij, ki delajo kakovostno. Seveda ne smemo pozabiti na vlogo društev in inštruktorjev, ki opravijo večino dela za pridobitev novih moči.

Na področju gorskega reševanja se je v zadnjih letih zgodil ogromen napredek na področju usposabljanja, opreme in materialov.

Kaj se je v GRS v 20 letih najbolj spremenilo?
Organiziranost. GRSZ je pred desetimi leti postala samostojna, odcepila se je od PZS, a še vedno tesno sodelujeta, kar je nujno. PZS je valilnica kadra tudi za nas.

Ogromen napredek je tudi na področju usposabljanja, opreme in materialov. Ta je bistveno boljša in lažja, kot je bila prej. Bolj je poenostavljena, a hkrati zahteva bistveno večjo skrb kot v preteklosti. Namesto jeklenic uporabljamo vrvi - to je bil korenit preskok -, spremenil se je tudi sistem usposabljanja, višja je zahtevnost, potrebna je višja raven znanja.

Bistveno se je spremenil tudi način življenja. Včasih marsikateri delodajalec ni imel toliko težav kot danes. Gorski reševalec je šel lahko kadarkoli na akcijo, danes ima marsikdo s tem težave. To je razumljivo, če je v podjetju veliko reševalcev in gasilcev.

Veliko spremembo predstavlja tudi helikopterska podpora in to je za nas in ponesrečence zelo pomembno. Nam prihrani marsikatero pot, ponesrečenci pa so precej hitreje v profesionalni medicinski oskrbi.

Predsednik GRS Kamnik Franc Miš je dejal, da so bili gorski reševalci delodajalcu včasih v ponos, danes pa v breme. Se s tem strinjate? Ali mislite, da delodajalec, ki bi izbiral kadre, ne bi dal prednosti prav reševalcu, zato ker že to, da se ukvarja s tem plemenitim poslanstvom, veliko pove o njem kot človeku?
Verjetno je to zelo odvisno od delodajalca. Nekateri imajo težave tudi zaradi ega, nekatere pa je treba razumeti.

Biti gorski reševalec je še vedno nek status, tako kot gasilec, to je spoštovan poklic. Je pa marsikomu v breme, ravno zato ker je trg dela kapitalistično usmerjen, delodajalec pa s tem, ko gre gorski reševalec na intervencijo, izgubi človeka.

Bi se tukaj morala bolj vključiti država?
Saj se je že, mislim pa, da bi morali stvari urediti še sistemsko. Čeprav se zavedam, da je to za nekega zasebnika težko. Seveda pa je veliko odvisno tudi od reševalca, ali se zna z delodajalcem pogovoriti in kakšni so odnosi med njima. Včasih zadostuje že zdrav medsebojni odnos, pa se stvari rešijo same od sebe.

"Dokler bo sistem gorskega reševanja temeljil na brezplačni dejavnosti, bo to dobro za vse nas. Če se bomo začeli pogovarjati o denarju, bo zgodbe hitro konec. Naj ostane tako, kot je. Tudi indici iz tujine kažejo na to. Ko se enkrat vmešajo denar in zasebni interesi, se zgodba obrne in prevlada kapitalizem."

Reševanje je brezplačno, v tujini pa praksa ni vedno takšna. Kaj menite o plačljivosti?
Reševanje je brezplačno za ponesrečenca, stroške pa plača zdravstvena zavarovalnica. Mislim, da je prav, da tako tudi ostane in da se tega ne izkorišča. Težava nastane, ko se pojavi kdo, ki ni poškodovan ali pa ni dobro pripravljen na turo, a se je kljub temu loti, ker si misli, saj me bodo že oni pripeljali v dolino. Takšnih primeri sicer ni veliko, če pa bodo začeli prevladovati, bo to za seboj potegnilo marsikaj. Država verjetno ne bo v nedogled gledala, da ji nastajajo stroški na ta račun.

Tudi v tujini je reševanje marsikje prostovoljska dejavnost. Plačljiva je običajno le helikopterska podpora.

Dokler bo ta sistem temeljil na brezplačni dejavnosti, bo to dobro za vse nas. Če se bomo začeli pogovarjati o denarju, bo zgodbe hitro konec. Naj ostane tako, kot je. Tudi indici iz tujine kažejo na to. Ko se enkrat vmešajo denar in zasebni interesi, se zgodba obrne in prevlada kapitalizem.

Novinarka: Alenka Teran Košir
Vir: Planet Siol.net