Pripeljali smo se do mejnega prehoda na Ljubelju, od koder smo se morali zanesti le na lastno energijo. Pot nas je vodila v smeri Zelenice, od koder smo občudovali obsežna melišča Begunjščice na levi, greben Ljubeljščice na desni, pod nami pa prečudovito preprogo raznih barvnih odtenkov še vedno spomladanskega cvetja. To pot je prevladovala rumena barva.

 

Med vzponom smo se večkrat ustavili, saj nam je vodnica in mentorica na področju varstva gorske narave, sicer pa načelnica OVGN MDO PD Dolenjske in Bele krajine, Rozi Skobe predstavila posamezne zaščitene rastline, ki krasijo naše Alpe. Posebna pozornost te ekskurzije pa je bila namenjena rastlini, ki spada med Kukavičevke in je zaradi specifične oblike cveta dobila ime Lepi čeveljc (ypripedium calceolus). Rastlina je prepoznavna po veliki čolničasti (čeveljčasti) medeni ustni.
 

Tako smo prispeli do koče na Vrtači, kjer smo se ustavili, se kratko oddahnili in nadaljevali pot proti domu na Zelenici, kjer smo si privoščili malo daljši oddih. Od doma na Zelenici smo nadaljevali desno v smeri Stola in Vrtače. Po približno 15 minutah se je pričel teren odpirati proti Smokuški planini in se razkazovati v svojih najlepših preoblekah. Za piko na i je poskrbel nedolžno čist in hladen izvir Završnice, ki tu privre iz zemlje in se zanosno požene proti dolini. Od tu do Koče pri izviru Završnice je še le streljaj.
 

Po kratkem postanku pri koči smo nadaljevali v smeri Vrtače in Stola. Zmerno strma pot nas je po dobre pol ure hoje od Smokuške planine pripeljala na sedlo Šija, kjer je razpotje proti Stolu, Vrtači in Srednjemu vrhu. Do slednjega nas je čakal le še kratek vzpon in že kmalu smo uživali v lepih razgledih proti Stolu, Vrtači, Begunjščici in Bledu. Poseben čar so dodali spuščajoči se oblaki, ki so pričeli groziti s svojimi zalogami vode. Dober razlog za hiter sestop.

 

Tekom izleta smo posneli kar nekaj čudovitih fotografij prelepega alpskega cvetja in okolja. Služile nam bodo, da se bomo ekskurzije še dolgo spominjali.