ponedeljek, 8. avgust 2016, ob 11.30 uri
Poročilo alpinistične odprave Gašerbrum IV 2016Odprava se je zanimivo začela še pred vzletom z Brnika. Nenavadno naključje je hotelo, da sva v vrsti za prijavo na let srečala Tomaža Jamnika. Prav on je bil leta 1995 s Slavkom Svetičičem na edini slovenski odpravi na Gašerbrum IV, ki se je tako tragično končala.
Alpinistična odprava GAŠERBRUM IV 2016
Trajanje odprave: od 15. 6. do 8. 8. 2016
Vodja: Aleš Česen (Alpski gorniški klub)
Član: Luka Lindič (AO PD Celje - Matica)
Pogorje: Karakorum, Pakistan
Uresničeni cilji odprave:
12. 7. Broad Peak, Avstrijska smer
26. 7. Gašerbrum IV - severni vrh, smer Child-Hargis-Macartney-Snape (SZ greben)
|
Začetek pristopnega marša je zame predstavljal predvsem obujanje prijetnih spominov z moje prve odprave v Karakorum celih 10 let nazaj, ko sva skupaj z bratom plezala na stolpe Trango. Ko pa smo se enkrat dvignili na ledenik Baltoro, sta bila pred nama zgolj še Broad Peak in nezgrešljivi Gašerbrum IV. Tako v mislih kot dobesedno. Ko smo dosegli Concordio, je za piko na i k popolni panorami svoje dodal še sam K2. Vesela sva bila že same kulise, ne le dejstva, da bova kmalu plezala v njej.
Po dnevu urejanja baznega tabora sva relativno lahkih ambicijskih in nahrbtnih bremen dostopila pod zahodno steno G4 in sledila Slavčevim stopinjam proti levem delu ostenja. Za aklimatizacijo sva v ne najlepšem vremenu prespala na ledeniškem platoju na višini okoli 5500 metrov, naslednji dan pa še kakšnih 200 metrov više. Ne preveč udobno, a toliko bolj razburljivo je bilo preživeti noči v tako norem ambientu stene z upravičenim vzdevkom 'the Shinning wall'.
Vris smeri na Broad Peak (8047 m) (foto Aleš Česen)
Po uvodnem izletu je bil čas začasno odriniti misel na G4 ob stran in se resno posvetiti orjaku na levi. Broad Peak sicer za naju ni bil prvovrstni plezalni cilj. Kljub temu sva ga jemalo presneto resno in uspeh na njem nama je bil vse prej kot samoumeven ali celo nepomemben. Nihče od naju še ni stal na kakem tako prestižnem hribu, kot je osemtisočak. Luka je sicer že srkal redek zrak nad magičnih 8000 metrov na Makaluju, jaz pa ga še od blizu nisem povohal. Bazni tabor za Broad Peak je bil slabi dve uri odločnega koraka oddaljen od našega (pod G4), kar je služilo kot odličen sprehod pred vzponom. Prvi dan sva si goro delila z večjo mednarodno ekipo gornikov, ki so se namenili do tabora 1. Prvič sem v živo videl, kako poteka novodobni himalajski stil 'osvajanja' visokih gora. Počasno vlečenje po fiksnih vrveh zares nima kaj prida skupnega s plezanjem. Ta dan sva midva nadaljevala malo nad tabor 2, do višine okoli 6300 metrov, kjer sva prespala prvo noč. Po nočnem sneženju je romantiko skazila dilema, ali gor ali dol. Snega vseeno ni zapadlo preveč in prav sva ocenila, da turo nadaljujeva. Vse višja višina ni nič pomagala pri gaženju in na koncu dneva ni bil nihče več od naju posebno poskočen. Po fantastični predstavi zahajajočega sonca sva ne prav trdno prespala noč na višini malenkost pod 7000 metri. Hrepeneč po gostejšem zraku sva podrla šotor in se odpravila proti dolini, precej preden bi naju lahko pozdravili sončni žarki, ki so potrebovali nekaj več časa, da pridejo izza roba južnega grebena Broad Peaka. Na poti navzdol sva se na hitro ustavila še na mestu najinega prejšnjega bivaka, kjer sva si zavoljo malce lažjega naslednjega vzpona pustila šotor in nekaj malega hrane, vse skupaj zavito v bivak vrečo, privezano na skalo. Za kosila sva že udobno sedela v šotoru najinega baznega tabora.
Aleš Česen in Luka Lindič na vrhu Broad Peaka (foto Luka Lindič)
Po nekaj dneh počitka in kulinarike je šlo zares. Začela sva v rahlem dežju, ki je kakšnih 500 metrov nad baznim taborom prešel v rahel sneg. Zgodaj popoldne postaviva šotor nad taborom 2, kjer sva že spala na prejšnji aklimatizaciji. Kar malo sva si oddahnila, ko je nehalo snežiti in se je postopoma razjasnilo. Počasi in zanesljivo drugi dan vzpona pregaziva do višine 7100 metrov, kjer na zadnjem položnem snežišču postaviva udoben bivak, ki bi bil resnično udoben le kak kilometer ali dva niže. Ključni dan začneva precej pred prvim svitom. Brez šotora, spalne vreče, kuhalnika in večine hrane nisva tovorila več prav veliko. Kljub temu morava priznati, da se nisva počutila najlahkotnejše. Globok sneg nama ni ušel niti tokrat. Dan je bil že zrel, preden sva dosegla nekakšno psihično oviro, sedlo med centralnim in glavnim vrhom na višini okoli 7800 metrov. Od tu dalje je bilo sem ter tja treba stopiti ali poprijeti za trdno skalo, kar je v primerjavi s sipkim snegom bila dobrodošla sprememba. Kljub temu je bilo potrebne še kar nekaj nerodne hoje, malo gor, malo dol, preden sva si stisnila roke na samem vrhu. Isti dan sva sestopila nazaj do najinega šotora, naslednji pa vse do najinega baznega tabora pod G4. Zadovoljna z opravljeno aklimatizacijo in z doseženim vrhom enega od ta velikih sva uživala v udobju najinega začasnega doma na stičišču ledenikov Godmin Austen in Baltoro v osrčju Karakoruma. Predvsem sva upala na boljše vreme.
Severozahodni greben na Gašerbrum IV (foto Aleš Česen)
Minilo je nekaj dni in večina najine utrujenosti. Pripravljena sva bila na poskus v steni Gašerbruma IV,
vreme še ne. Naposled nama je vremenska napoved, ki jo je za naju delal
meteorolog Jure Jerman, obljubljala kratko okno lepega vremena.
Prekratko za realen poizkus v desnem delu zahodne stene. Če bi čakala še
dlje v negotovost, bi nama kakršnokoli nadaljnjo aktivnost resno
ogrozilo pomanjkanje časa, ki sva ga imela na razpolago. Tako sva
sprejela ne najlažjo, a edino smotrno odločitev, da usmeriva vso svojo
energijo v nekoliko lažji svet SZ grebena te gore. Začela sva prvo možno
jutro lepega vremena. Ta dan sva se povzpela zgolj do ledeniškega
platoja na višini 5500 metrov. Nadaljevanje vzpona so onemogočali
številni plazovi, ki so pometali s snegom, zapadlim prejšnji dan. Bilo
so dobrodošli tudi za naju, saj so nama za naslednji dan dodobra utrdili
podlago v grapi, po kateri sva se hitro dvignila do sedla, 6500 metrov
visoko. Tu sva pogledala na kitajsko stran gore. V smeri sva naletela na
številne ostanke fiksnih vrvi, ki so jih tu napele in pustile prejšnje,
sicer maloštevilne, odprave. Res ogromna škoda skaziti tako goro s
takšnim načinom osvajanja. Še posebej ob prelomu tisočletja, ko bi
moralo takšno plezanje biti že del zgodovine, a še vedno v veliko
primerih ni.
Najin drugi bivak na gori sva
postavila okoli 6700 metrov visoko v zavetju serakov, čeravno se to
sliši paradoksalno. Naslednji je daljši, kot načrtujeva, kar ni prvič.
Znova naju upočasnjuje naporno gaženje, ki na trenutke izgleda že
tragikomično. Tehnično težavnejši deli so nama šli hitreje, bili so
preprosto lažji. V lažnem zavetju ogromne krajne zevi vršnega snežišča
severozahodnega pobočja sva si vkopala šotor, ki naju je za silo
obvaroval pred večino zunanjih neprijetnosti. Škoda, da ni še
hiperbaričen, bi prišlo prav. Še nikoli nisem spal 7500 metrov visoko.
Pravzaprav še nikoli nisem bil tako visoko do pred nekaj dnevi na Broad
Peaku.
Vršni del na Gašerbrum IV (foto Aleš Česen)
Ponoči se je začelo. Slabo vreme je tokrat prehitelo Jermanovo napoved in naju. Dobršen del naslednjega dneva sva plezala v sneženju. Kakšno uro rahlem, kakšno presneto nerahlem. Počasi je postalo jasno, da se bova glavnemu vrhu preprosto morala odpovedati. Še severni je postal vprašljiv. Luka je bil prvi, ki je to rekel na glas. Vedela sva oba že prej. Ko sva se bližala severnemu vrhu, se je motivacija dvignila. Megla pa za kratek čas spustila. Ravno dovolj, da sva na vrhu imela sonce, razgled in nekaj časa za oddih. Potrebovala sva ga, saj je sestop do šotora, ki naju je zasut čakal v krajni zevi, potekal ob visoki koncentraciji in slabi vidljivosti. Tudi ravno sveža nisva bila več. Ne po vonju, ne po videzu in ne po občutku. Še mnogo stresnejši je bil naslednji dan. Dva vertikalna kilometra globokega, novega snega, kložasti in pršni plazovi ter občasno ničta vidljivost so od naju terjale vse, kar znava in kar zmoreva. Ko sva bila ob petih zjutraj naslednjega dne končno prvič na varnem (5500 metrov) in se ulegla v na hitro postavljen šotor, sva za nekaj časa dobesedno ugasnila. V trenutku.
Ko na koncu potegneva črto, morava biti s celotno odpravo zadovoljna. Zelo zadovoljna. Seveda bi si želela daljša obdobja lepega vremena, ki bi nama omogočali poskusiti še kaj več. Po drugi strani pa Karakorum ne slovi ravno po stabilnem lepem vremenu in tudi to je del čara tamkajšnjih gora. Ko zdaj, zopet odeta z vsem udobjem civiliziranega sveta, razmišljava za nazaj, sva vse ključne odločitve na odpravi sprejela popolnoma pravilno. Za relativno varno realizacijo doseženega pa sva mogla vložiti vse znanje in izkušnje. In na izvedbo sva ponosna.
Vris smeri na Gašerbrum IV (foto Aleš Česen)
Brez izdatne pomoči določenega kroga ljudi odprave sama ne bi bila sposobna materialno izvesti. Za to se najlepše zahvaljujeva najinim osebnim sponzorjem, Planinski zvezi Slovenije in posameznikom, ki so nama pomagali tako in drugače. Hvala Juretu Jermanu za precej natančne vremenske napovedi in njegovo hitro odzivnost.
Aleš Česen
|
|
