O knjigi (Vir: Sidarta):
Metod Humar (1939-2012) je sodil med najboljše kamniške in slovenske alpiniste povojne generacije, prve, ki ji je bilo dano oditi in plezati v Himalaji. Leta 1965 sta z Ljubom Juvanom med poskusom vzpona na Kangbachen dosegla Koto 7535, danes poimenovano Yalung Ri, in ostala še dolgo imetnika slovenskega in jugoslovanskega višinskega rekorda.
Metod ni slovel le kot vrhunski plezalec, reševalec in avtor prvenstvenih smeri v domačih Kamniških Alpah,ampak tudi kot nenadkriljiv pripovedovalec in šaljivec. S svojimi zgodbami je držal pokonci celotna omizja in ob tem je uživalo tako občinstvo kot pripovedovalec.
Veliko o njegovem svetlem in unikatnem značaju pove tudi pričujoča knjiga, ki je polna optimizma in dobre volje, kljub temu da je nastala tako rekoč na smrtni postelji. Leta in leta je Metod odlagal zamisel, da bi zgodbe svoje alpinistične in življenjske poti spravil na papir. Ko je bil soočen z diagnozo pljučnega raka v zadnjem stadiju, se je odločil. Nečakinji Andreji in "občinstvu" (Marku Prezlju in Danilu Cedilniku - Denu) je pripovedoval zgodbo za zgodbo. Bolezen je bila hitrejša in marsikaj je mogoče ostalo nezapisano ali ne povsem razjasnjeno. A na neki način mu je prav pripovedovanje zgodb in delo na knjigi, ki je s prekinitvami trajalo nekaj mesecev, osmislilo in olajšalo neizogibno slovo.
Če se danes fotografira preveč, se je nekoč praviloma premalo. Posnetki, objavljeni v knjigi, so pobrani iz Metodovih družinskih albumov, zaprašenih kovčkov z diapozitivi ter osebnih arhivov njegovih prijateljev in soplezalcev. Marsikateremu se že poznajo leta, vendar vsi, brez izjeme, verno prikazujejo duh časa in skupaj z zapisanimi zgodbami tvorijo dragocen dokument Metodove generacije. |
