petek, 23. december 2016, ob 14.30 uri
V gore po všečke ali po lepe razglede?Z vznikom družabnih omrežij se je pojavila še ena korelacija: več je tudi nesreč. Hodimo v hribe torej vse bolj nabirat všečke kot pa lepe razglede? To je bila tema oddaje Reakcija na Valu 202. Novinarka Maja Ratej je pred mikrofon povabila inštruktorja GRZS in strokovnega sodelavca PZS Matjaža Šerkezija, gorskega vodnika Mitjo Šorna in športnega psihologa Milana Hosto. Vabljeni k poslušanju! Gorski svet ni preprost svet. Zahteva veliko izkušenj in znanja, sploh pozimi, ko so dnevi krajši, ko se vreme spreminja iz minute v minuto in ko koče niso tako pogosto odprte. Izkušeni gorski vodniki in reševalci opažajo, da je s povečanim obiskom naših gora tam tudi vse več ljudi, ki se visokogorskih podvigov lotevajo brez kritičnega presojanja. Na naše vršace hodijo podobno, kot da bi se na potovanje okoli sveta podali brez letalske karte in z majhnim nahrbtnikom.
Inštruktor Gorske reševalne zveze in strokovni sodelavec Planinske zveze Matjaž Šerkezi vzroke za povečanje števila nesreč vidi v pomanjkanju izkušenj planincev, slabi pripravi na turo, neznanju in, kot rečeno, subjektivnih informacijah na spletu in družabnih omrežjih. »Sploh lani smo se srečali s ponesrečenci, ki so dobili informacije za ture na spletu. A za temi informacijami je subjektivna ocena, ljudje imajo različne izkušnje, nekdo se lahko kaj hitro zapleza in izgubi.«
Tudi gorski vodnik Mitja Šorn ugotavlja, da je s povečanjem obiska naših gora v njih tudi vse več nepripravljenih planincev. Od tega, da po naših gorah hodijo ljudje v natikačih in celo salonarjih, da v visokogorje ob nikakršni opremi vodijo komaj dobro leto stare otroke, do tega, da je zaradi pomanjkljive opreme največ ozeblin prav poleti. Zelo pogosto opažanje je tudi, da je vrv planincem španska vas.
»Če se pa že hvalimo, moj čas je 2 uri 45 minut«
Družabna omrežja so nam omogočila, da z drugimi ljudmi delimo svojo intimo, obenem pa spodbujajo tudi vse bolj opazno in obsesivno gonjo za samopotrjevanjem. Kot razmišlja športni psiholog Milan Hosta, tekmovalnost usmerja pogled navzven, zadoščenja ne iščemo več pri sebi, ampak okoli sebe. Naslednji korak je primerjanje.
Z vzponom socialnih omrežij in forumov ljudje vse bolj iščemo potrditev še zunaj sebe, zlasti tisti, ki imajo manko samozavesti. A ker je družba prežeta s tekmovalnostjo, se nam zdi to samoumevno. Treba se je potrjevati navzven, s čimer pa se odtujujemo od lastnega telesa, od lastnih kapacitet in tudi od narave. Naravo jemljemo kot dosežek, ne pa kot vrednoto samo po sebi.
Matjaž Šerkezi opozarja na svojstven obraz zime v visokogorju.
- Uporaba cepina in derez v zimskem času (poleg obvezne opreme, ki mora biti v vsakem nahrbtniku), je ne glede na sneg v gorah obvezna, zato morata biti v vsakem nahrbtniku.
- Tako imenovane verige, derezice, žabice …, ki so namenjene hoji po zasneženih in poledenelih gozdnih cestah in pomrznjenih tleh v urbanih okoljih, niso primerna zamenjava za klasične pohodne dereze z 12 zobmi in so nevarne, če jih uporabljamo v gorah oziroma tam, kjer teren tega ne dopušča.
- Svetuje uporabo čelade, sploh tam, kjer planinske poti potekajo pod stenami in je nevarnost padajočega kamenja; po meliščih, kjer je povečana možnost proženja kamenja drugih obiskovalcev; čelada pa nam zaščiti glavo tudi med padcem.
- Sestavni del opreme je lavinski trojček, sestavljen iz žolne, sonde in aluminijaste lopate. Priporočilo mednarodne organizacije za reševanje IKAR je tudi, da naj bo lavinska žolna digitalna, triantenska in mora imeti gumb za označevanje v primeru več zasutih oseb. Če smo pogostejši obiskovalec gora v zimskem času, je priporočljivo razmisliti tudi o uporabi nahrbtnika z zračnim balonom.
|
|
