sreda, 5. april 2017, ob 14. uri
Svojevrsten jubilejBilo je sedemnajst let pred letom 2000, zdaj je sedemnajst let po njem. To je ta jubilej. V učno-vzgojnem središču Bavšica je bil tečaj za planinske mentorje. Dvaintrideset učiteljic in učiteljev, doktor Bojan Pochyla, kuharica Slavica Breznik in sedem inštruktorjev. Predmetnik je bil takrat enak predmetniku tečajev za mladinske vodnike, le poudarki so bili drugačni: gibanje v gorah, nevarnosti, orientacija in podobne planinske teme. Pedagoške teme smo skoraj v celoti udejanjili že z delovanjem, družabnostjo in vzgledom. Tečajniki so jih namreč obvladali vsaj tako dobro kot inštruktorji, saj so bili pedagoški delavci z bogatim znanjem in izkušnjami. Planinstva niso potrebovali kot formalno učenost planinske organizacije, ampak kot sredstvo in metodo za svojo pedagoško dejavnost. Tudi Planinska zveza se je zavedala, da mentorji ne potrebujejo nje, ampak ona nujno potrebuje takšne vzgojitelje planinskega podmladka, pedagoške strokovnjake in zelo odgovorne ljudi. Skrb, da bi se pozneje sami lotevali prezahtevnih poti, bi bila zato odveč, bila bi celo podcenjevanje njihovega strokovnega znanja. Takšna družina se je zbrala v šotorih Bavšice.
Zadnja tura tečaja je bil vzpon na Bavški Grintavec pod vodstvom instruktorja Bovčana Mirana, glasbenika, zaljubljenega v gore. Pohod je predstavil na predvečer izleta. To je ob slikah in glasbi opravil tako prepričljivo, da skoraj ne bi bilo treba na pot. Za popestritev je na koncu prebral še opis nevihte, ki jo je pisatelj Julius Kugy doživel na Bavškem Grintavcu - pekel na gori. Ob ugodni vremenski napovedi ni nihče niti pomislil, da bi lahko naslednji dan zašli v kaj takega.
Zjutraj ob štirih je številna kolona krenila. Spredaj Miran, nato tečajniki, med njimi enakomerno razporejeni inštruktorji, zadaj domačin in reševalec Jelko. Čez pol ure so se v vodstvu začeli menjavati tečajniki. Teklo je gladko. Vrhovi so drug za drugim zažareli, nebo je bilo brez oblačka.
Planina Bukovec, sedlo Kanja (rekli smo mu tudi Sezonsko sedlo; kadar so čezenj vodili domačini, so mu namreč vedno dajali drugo ime, npr. Pri farjih). Potem pa vzpon po zelo zahtevni smeri proti vrhu: izpuljeni klini, plahutajoče jeklene vrvi, krušljiv svet, samovarovanje in varovanje, utrujenost ... Pot nam je vzela kar nekaj časa. A z dobro voljo je šlo.
Vrh. Stiski rok. Čestitke. Zbadljivke. Fotografiranje. Malica.
Zakaj pa Triglav v daljavi nekaj mrmra? Zakaj nebo nad njim postaja sivo, ta sivina pa se pomika bliže? Inštruktorji smo se skrivaj spogledali. Ali ima morda Kugy prste vmes? Sestop po smeri prihoda bi bil prezahteven in zato prepočasen. Črtano. Umik po travnatih pobočjih proti Soči bi bil v dežju prava drsalnica. Črtano. Ostala je pot po grebenu proti Svinjaku (Sovinjaku?) in nato za grebenom varno na planino Bukovec. Nekaj inštruktorjev je šlo pripravit krajše zavarovanje, a so se kar zakvačkali. Ko smo krenili, je Triglav že tako glasno »komandiral« okolico, da se je tudi sonce občasno skrilo.
V popolni tišini, z nekoliko večjo razdaljo med hodci, se je idealna kolona počasi vila po grebenu.
Bil sem postavljen na čelo kolone, torej primoran odločati o njeni usodi. V stiskah pa začnejo človeku možgani kar sami risati scenarije možnih dogodkov. Nevihta. Lije in treska. Spotikajoči pade in zdrsi po spolzkem pobočju. Strela. Zadene. Dva vrže čez greben v prepad. Da bi pregnal črne scenarije, se ozrem po koloni. Nekoliko je prepočasna, da bi pobegnili nevihti. Anita šepa. Zelo jo boli levo koleno. V ozadju nekdo polglasno pripomni: »Kaj nas mora zaradi Anite res vse pobiti?!«
Vdihnem, preštejem do tri in ustavim kolono. Tako umirjeno prijaznega svojega glasu še v življenju nisem slišal: »Brez skrbi, nikogar ne bo ubilo. Le počasi in skrajno previdno stopajmo. Kmalu se bomo umaknili za greben. Anita, pridi k meni.«
Skoraj pol teže nasloni na mojo desnico in gre bistveno hitreje.
Zbranost kolone je popolna. Dodatne teže ne čutim. Možgani, spodbujeni z oddaljenimi bliski in Kugyjem pa spet začno, tokrat očitajoče. Doma imaš otroke in ženo. Kdo te je klical sem? Sploh veš, kaj počneš, ko se afnaš po teh hribih? Zase bi kdaj poskrbel, ne le za druge.
Pade nekaj kapelj in prekine napad možganov. Kje je vendar prehod na drugo stran grebena? Aha, tukaj je. Zdaj pa, dež, izvoli. Vendar ni izvolil, prenehal je. Sestopili smo počasi in varno, jaz s pol Anite na desnici. Na planini Bukovec smo spet zadihali. Nekje zadaj, kjer je bilo prej govora o pobijanju, se je oglasila pesem. Učiteljice znajo peti, in to lepo.
Mentorske tečaje sem v enajstih letih vodil desetkrat. Vsakokratnega smo sklenili s tabornim ognjem. Takšnega tabornega ognja, polnega pesmi in veselja do sožitja v gorah, kakršen je bil leta 1983 zvečer po turi z Bavškega Grintavca, ni bilo ne prej in ne pozneje. Kaj je močnejše kot gorsko tovarištvo, kaj je močnejšega od zavesti skupine, da »izdajalca v celem ni imel števili«?!
Ta zapis naj bo blag spomin na tovariše s tistega tečaja, ki so medtem krenili po večnih poteh: Borisa Mlekuša, Jako Čopa, Bojana Pochylo, Tonko Grošelj, Palija Jerebica in Vinka Pfeiferja. Upam, da smo vsi drugi še v koloni z Bavškega Grintavca.
Srečko Pungartnik
Prispevek je objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika. |
|
