Dan manj kot celoten januar sva Martin in Nejc preživela v in nad mestom El Chalten. Prve tri tedne nama je krajšal čas in dostope soferajnovec Jernej Žižek. K sreči tamkajšnja pokrajina ponuja veliko različnih aktivnostih, tako lažje preživiš dan v bližini mesta. Slabše vreme v gorah nas je prisililo k temu, da smo lahko pilili športno plezalno tehniko in naš socialni duh. Mesto je bilo polno plezalcev, kar je normalno, ni pa vsakodnevno to, da je v Chaltenu 9 Slovencev. Imeli smo dovolj časa, da smo se družili in še več energije, da smo se prenašali.

Slab sloves patagonskega vremena naju je spodbudil, da sva že naslednji po prihodu v mesto izkoristila vremensko okno in odšla proti hribom. Že na dostopu naju je močil dež, zaradi česar sva ustavila in se nekoliko posušila. Pot proti Fitz Royu sva nadaljevala ob polnoči, vendar je najine namere ustavil novozapadli sneg.

Kljub temu, da zaradi slabih razmer v tej sezoni ni še nihče preplezal Cerro Torreja, sva se v naslednjem kratkem vremenskem oknu namenila proti glavnemu cilju najine odprave. Po noči na Niponinu sva poskusila dostopiti čez sedlo Standhardt, vendar naju je močan veter ustavil. Za naslednji dan se je vremenska napoved poslabšala, zato sva izkoristila nekaj urno vremensko okno za plezanje v zavetrju Domo Blanca. Splezala sva predvsem snežno/ledno smer Super Domo. Smer je lažja in lepa z dobrim razgledom na Fitz Roy.

Naslednje kratko 15-urno vremensko okno sva želela izkoristiti s plezanjem v Mermozu, kamor smo se odpravili skupaj z Jernejem. Po celonočnem dostopu smo ob 5.00 stali na Superirorju, vendar so nas posnežen ledenik in črni oblaki odvrnili od nadaljevanja. Dež na sestopu v mesto je le še potrdil dobro odločitev.

Vremenska napoved ni kazala nobene izboljšave in najina edina priložnost preplezati smer v Fitz Royu je bila SuperCanaleta. Po dnevih sneženja in močnega vetra se nama je proti koncu bivanja v Chaltenu ponudila še ena priložnost. Glavna motivacija je bila preplezati smer v enem »šusu« - iz mesta do mesta. Po sedmih urah sva preko Piedra del Fraile stala pod zahodno steno FitzRoya. Po vstopu v smer sva ugotovila, da je v smeri veliko plezalcev. Naveze pred nama so že obračale in naju seznanile s tem, da sva kar deseta naveza. Zaradi varnosti in časovnice nadaljevanje v tej smeri ni bilo smiselno. V krasnem jasnem jutru sva hodila nazaj proti Piedra Negri. Nič se nama ni mudilo, pred vzponom na prelaz Cuadrado pa sva se začela pogovarjati o tem, da je škoda dneva za hojo proti dolini. Po kratkem motivacijskem pogovoru sva zagazila v povsem južni sneg do začetka grebena. Plezala sva skalno smer Comesana-Fonrouge, ki je bila še posebej zanimiva zaradi dejstva da s sabo nisva imela plezalk. Če izpustim težji raztežaj, ki se je skrival v senci in je bil zato povsem leden, sva s smerjo opravila hitro in brez težav.