sreda, 12. julij 2017, ob 12. uri
Poročilo alpinistične odprave Kijaj Nullah 2017Po neskončnih birokratskih zapletih pri moji zadnji odpravi v indijsko Himalajo na Hagshu leta 2013 sem si rekel, nikoli več v Indijo. Slabi spomini hitro zbledijo, zarečenega kruha pa vemo, da se lahko kaj hitro prenaješ. Dodatna logistična prednost je tokrat bila Markova in Urbanova lanskoletna izvidnica v taisto dolino. Področje sta poznala bolje od našega, sicer sposobnega in simpatičnega, indijskega agenta. In smo šli. V kishtwarsko Himalajo, geografsko precej blizu Karakoruma, nekoliko južneje.
Alpinistična odprava KIJAJ NULLAH 2017, Kašmir, indijska Himalaja
Trajanje odprave: od 24. 5. do 30. 6. 2017
Vodja: Urban Novak (AO PD Kamnik)
Aleš Česen (Alpski gorniški klub)
Marko Prezelj (AO PD Kamnik)
|
Slabe tri dni trekinga v slikoviti dolini Kijaj Nullah, popestrenega z ogromnimi orehovimi drevesi in močnimi aromami indijske konoplje, nas pripelje na idilično ravnino pod goro P6013, komaj nekaj višje od 4000 m. Snega v gorah je še ogromno, na kar smo tudi upali z nenavadno zgodnjim odhodom od doma. Urejanje baznega tabora nam vzame dober dan časa, potem ko naju z Urbanom Mark nekoliko zastrupi s svojim strogim odnosom do vseh malih detajlov. Rezultat ni le lično urejen prostor, kjer bomo bivali naslednji mesec, vendar predvsem njegova zavidljiva funkcionalnost in udobnost.
Bazni tabor (foto Marko Prezelj)
Po prvem snežno-meglenem izletu, kakih 800 višinskih metrov nad našo petzvezdično bazo, pričakujemo okno lepšega, stabilnejšega vremena. Z udobjem in optimizmom natovorjeni se začnemo počasi dvigati po ledeniku ki pelje na sverno stran P6013, našega aklimatizacijskega cilja. Prvo noč se ustavimo na ledeniški ravnici slabih 5000 m visoko. Kičasto jutro v fantastičnem ambientu, prijetno toplo jutranje sonce in zadostna količina skrbno izbranih dobrot. To so razlogi, ki nas zjutraj niso pustili odriniti naprej dovolj zgodaj. Davek smo plačali s praženjem na močnem soncu v vročini, ki se zlahka primerja s tisto na popoldanskih poletnih plažah Jadrana. Sredi dneva postavimo šotor na sedelcu zahodno od vrha P6013, kakih 5500 m visoko. Po zasluženem popoldanskem dremežu se odločimo zadostiti naši raziskovalni žilici in splezamo na koto nad sedlom (visoko okoli 5700 m) po fotogeničnem snežnem grebenu. Pravzaprav se za to odločita Mark in Urban. Po vsem žgočem soncu in višji nadmorski višini se ne počutim več ravno poskočno, vendar se jima vseeno pridružim. Ponos je le ponos. Naslednji dan začnemo bolj zarana. V kombinaciji dobrih razmer in ne tako dobrega gaženja dostopimo do severnega grebena, ki nekoliko presneti s tehničnega in tudi orientacijskega vidika. Kljub vsemu brez večjih zapletov zmoremo streti ta orešček. Ob fantastičnem pogledu na naš glavni cilj, zahodno steno Arjune, si sredi dneva stisnemo roke na vrhu P6013, za katerega GPS napravica pokaže višino 6038 m. Še istega dne smo pobrali šila in kopita ter vso drugo našo opremo in jo do večerje popihali nazaj v bazni tabor.
Poznopomladanski čas odprave je nehote vzbujal tudi nekaj občutkov dvoma glede vremenske stabilnosti. Po prvih nekaj dneh nevihtnega vremena po aklimatizacijskem vzponu na šesttisočak smo bili še vsi brezskrbni in samozavestni. Časa smo imeli še na pretek, vsaj tako smo si mislili. Težko bi se bolj motili. Dnevi so bili vse bolj turobni, šotori so nam vse bolj zamakali in samozavest se je kot sladkor v toplem čaju vse bolj topila. Ob nekoliko manj slabi vremenski napovedi smo zbrali odločnost in pogum ter v dolgem in pestrem dnevu odnesli del opreme pod zahodno steno Arjune, kjer smo se nadejali začetka našega vzpona, zaradi katerega smo žrtvovali že toliko energije. Namesto, da bi si ob vstopu ogledali razmere v steni, smo v nevihti sledili svojim sledem v snegu in GPS-u, da smo varno sestopili nazaj v bazni tabor. Vendar veliko delo je bilo opravljeno, postavili smo si pomembne štartne bloke.
Vzpon na P6013 (6038 m) (foto Aleš Česen)
Moram priznati, da se mi je ob prvem frontalnem pogledu na Arjuno, ko smo plezali na P6013, naredil manjši cmok v grlu hkrati z navdušenjem in motivacijo. Takoj smo videli, da bo najlepša in najdirektnejša linija vse prej kot lahka, prav lahko za nas tudi nepreplezljiva. Ob prvem napovedanem oknu lepega vremena nam je že začelo zmanjkovati časa. Treba je bilo iti na vse ali nič. Pod steno smo prišli popoldne v meglicah, vendar smo kljub temu ostali optimisti. Budilka je prvič zvonila ob dveh zjutraj. Zunaj je bilo megleno in sneženo. Nočni veter nam je s snegom zapolnil predprostor v šotoru. Srečo poizkusimo ob treh, vendar je situacija podobna. Po peti uri se vreme počasi umiri. Sledi hitra odločitev in začnemo standardne jutranje priprave na vzpon. V spodnjem delu sledimo snežno-lednemu terenu in prvih 500 m plezamo nenavezani. Potem stvar postane pestra, tako v plezalnem kot v plazovnem smislu. Popoldansko sonce se upre v steno nad nami in ponoči sveže zapadli sneg oživi. Prvih nekaj plazičev je še zanimivih, potem pa situacija hitro neha biti zabavna. Po šestih raztežajih napetega plezanja po kombiniranem terenu najdemo nekoliko desno od naše linije najprimernejši prostor za bivakiranje na višini okoli 5650 m. V nekaj minutah nas zajame noč. Po nekaj urah imamo v sneg izdelano polico, ki je sicer premalo široka za postavitev šotorčka, vendar dovolj široka, da se lahko vsi za silo uležemo. Po nekaj urah spanca se prebudi nov dan, sprva brez oblačka. Naslednji trije raztežaji so ključ smeri. Povsem navpični, na mestih previsni požlejeni kombinirani svet nam vzame polnih osem ur aktivnega plezanja. Počasni smo bili tudi zaradi neskončnega čiščenja nakopičenega neuporabnega snega. Ne spomnim se, da bi kdaj plezal tako težke kombinirane raztežaje na takšni višini. Prav vsak meter je bil borba zase. Sledil je niz lednih raztežajev v nekoliko položnejših razmerah. Normalno bi jih izkušen alpinist zmogel brez večjih težav. V našem primeru moramo priznati, da smo bili fizično že dodobra načeti, za nameček pa so bile konice naših derez in cepinov vse prej kot konice. Granitna skala na žalost še nikoli ni bila prizanesljiva z jeklom. Medtem ko nas oplazi nevihta in ujame trdna noč, Urban v slabem soju svetilke najde prostor, primeren za bivakiranje. Zopet bivakiramo brez šotora, vendar srečni, ker se je vreme popravilo in ker smo vedeli, da je težji del smeri za nami. Jutro je razkrilo, da smo višje, kot smo si mislili. Trije lažji, a naporni raztežaji nas ločijo od sedla med vrhovoma Arjune. S P6013 smo jasno videli, da je levi višji, čeprav zgolj za nekaj metrov. Okoli enih popoldne stojimo na vrhu Arjune. Na vzhodu se vidita vrhova Hagshuja in Cherro Kishtwarja, kjer je Mark stal v bližnji preteklosti, na vsakem vrhu z enim od naju z Urbanom. Kot na vsakem resnem hribu je bil tudi sestop avantura zase. V neverjetno toplem vremenu so spusti po vrvi v spodnjem delu spominjali na nočni kanjoning. Naslednji dan, ko smo se težko otovorjeni vračali v bazni tabor, je območje zajelo sabo vreme z zajetnimi padavinami, ki niso ponehale naslednje tri dni. Ujeli smo zadnji vlak na naši odpravi.
Plezanje najstrmejšega dela med vzponom na Arjuno (6250 m) (foto Marko Prezelj)
Šele ko smo se v sončnem vremenu med brstečimi rožami in drugimi zelišči vračali v poletje Kishtwarja, smo se počasi začeli zavedati, kakšno srečo smo imeli in kako smo bili poplačani za našo vztrajnost. V celotnem času bivanja v in nad baznim taborom smo imeli šest dni vremena brez padavin. V prvih dveh dneh smo splezali na P6013 in se s tem dovolj dobro aklimatizirali za nadaljnje alpinistično delovanje. V naslednjem oknu, ki je trajalo tri dni, smo uspeli splezati težko prvenstveno smer v zahodni steni Arjune. Dodatni dan brez padavin je bil dan pred odhodom v dolino, ko smo lahko v miru posušili premočeno opremo in obleko, preden smo jo zapakirali za odhod. Pogumni imajo srečo, pravijo. Ne vem, koliko smo bili pogumni, vendar srečo smo vsekakor imeli. Veliko.
Vrisana preplezana smer Vse ali nič v zahodni steni Arjune (foto Marko Prezelj)
Realizirani cilji
P6013 (6038 m*); S greben, D (2. 6. 2017–4. 6. 2017), nova smer
Snežno-ledna smer. Dostopili smo po ledeniku zahodno od baze. Prvi bivak smo postavili na ledeniku slabih 5000 m visoko, drugi bivak pa na koncu ledenika na okoli 5500 m. Iz drugega bivaka smo se prvi dan povzpeli na koto visoko cca. 5700 m in si spotoma ogledali možnosti vzpona na sam P6013. Naslednje jutro smo splezali na plato zahodno od P6013, po katerem smo prečili pod SZ steno do S grebena. Po njem smo v dokaj spremenljivih razmerah splezali na sam vrh. GPS je pokazal 6038 m.
Arjuna (6250 m*); Vse ali nič (angl. All or nothing), ED+, 1400 m (16. 6. 2017–18. 6. 2017), nova smer
Kombinirana smer. V spodnjem delu smo v dobrih snežno-lednih razmerah plezali nenavezani. Prvi dan smo splezali še šest raztežajev kombiniranega terena, kjer so nam živce greli občasni plazovi. Bivakirali smo desno od glavne zajede, pod najtežjim delom smeri. Naslednji dan smo v osmih urah preplezali tri težke kombinirane raztežaje, ledni raztežaj in kar pozno v noč plezali nadaljnjih sedem snežnih raztežajev. Bivakirali smo tri raztežaje pod grebenom. Vrh smo dosegli naslednji dan okoli poldneva in se še isti dan ob vrvi spustili po smeri vzpona. GPS je na glavnem vrhu Arjune pokazal 6250 m. To je bil drugi vzpon na glavni vrh, prvi v alpskem slogu.
*Višine smo izmerili s sistemom Delorme.
Kratka zgodovina plezanja na P6013 in Arjuno
Prvi vzpon na P6013 so opravili Poljaki leta 1979 (Krzysztof Lozinski, Stanislaw Gorgon, Jan Marczak, Józef Makinia in Stanislaw Pelczarski). Istega leta sta v Arjuni poskusila Poljaka Jacek Szczpanski, Jan Oficjalski. Ko se po štirih dneh nista vrnila, je Janova žena Barbara, ki je bila z njima v baznem taboru, začela z iskanjem. Po osmih dneh, ko ni našla sledi za pogrešanima plezalcema, se je odločila za sestop, ki je bil zgodba zase. Močno onemoglo je po 10 dneh od sestopa iz baznega tabora našel lokalni lovec.
Poljaki so se na območje vrnili leta 1982, ko so uspeli splezati na J vrh Arjune (Waclaw Otreba, Janusz Bartos in Piotr Puzyrewski). Na vrh so splezali po V grebenu.
Leta 1983 sta v alpskem slogu prek Z stene na J vrh Arjune splezala Tomasz Bende in Przemyslaw Piasecki. Istega leta so Miroslaw Dasal, Jerzy Barszczewski in Zbigniew Skierski splezali preko Z stene Arjune na njen glavni vrh. V spodnjih 500 m so namestili fiksne vrvi.
Leta 1994 so dolino z namenom plezanja na Arjuno obiskali tudi nemški alpinisti. Z enakimi cilji sta se v dolino leta 2016 podala tudi ameriška alpinista Jeff Shapiro in Chris Gibisch. Zaradi neugodnih razmer v Z steni Arjune sta svojo pozornost preusmerila na J steno Brammaha II, kjer sta uspela preplezati novo smer in tako opravila tretji vzpon na vrh.
|
|
