četrtek, 7. september 2017, ob 15.15 uri
Preventivne akcije Gorske enote Policije in Planinske zveze SlovenijePlaninska zveza Slovenije in Gorska enota Policije že tretje leto sodelujeta pri ozaveščanju obiskovalcev gora. Letos so se trem inštruktorjem planinske vzgoje pridružili tudi nadzorniki Triglavskega narodnega parka. V letošnjem poletju so bile izvedene tri skupne akcije. Eno na območju Mangarta, drugo na Mali Mojstrovki, tretjo pa na poti iz Zadnjice proti Doliču. Vsi cilji spadajo v kategorijo bolj priljubljenih gorskih ciljev v slovenskih gorah, zato je ugotovitev, da se večina gornikov podaja proti vrhu ustrezno opremljena toliko bolj razveseljiva. Še vedno pa ostaja delček ljudi, ki se na pot, predvsem zelo zahtevno, odpravljajo s pomanjkljivo opremo, celo brez nje, predvsem pa s pomanjkljivim znanjen o nevarnostih, ki jih lahko doletijo na poti ter o njihovih zakonitostih.
Iztok Rojc je tako v poročilu o preživetem dnevu nad Vršičem zapisal nekaj zanimivih in pomenljivih izjav mimoidočih. »Samovarovanja ne potrebujemo, ker smo tukaj enkrat že bili«, »Otroci prehitro prerastejo obutev, zato so športni copati OK« sta le dva izmed nekaterih odzivov. Zagotovo pa prednjači odgovor vodje skupine, ki je trenirala za vzpon na Triglav, češ da »če želite imeti čelado za naslednji teden, ko gremo na Triglav, je tudi kolesarska čisto dobra«. Sicer pa je pohvalil visok delež uporabe čelade - po Iztokovi oceni jo je imelo okoli tri četrtine obiskovalcev. Delež gornikov s plezalnim pasom in samovarovalnim kompletom pa je precej nižji.
Podobno opremljenost gornikov je nad Mangartskim sedlom opazila tudi Izabel Vadnal. Zaradi večje zahtevnosti poti, ki vodijo na Mangart (predvsem Via Italiane in Slovenske poti) je uporaba pasu temu primerno večja. Poroča pa o, za visokogorje, precej poznih, tudi popoldanskih urah odhoda na turo. Kljub dejstvu, da je izhodišče visoko in da lahko na vrhu Mangarta stojimo v pičlih dveh urah, je potrebno v zakup vzeti tudi možnost nenadnih vremenskih sprememb. Ob nevihtah nam v visokogorju, poleg zdrsa na mokrih skalah, grozi predvsem podhladitev. Želimo si, da odgovora na vprašanje »kako bi se v takih primerih končale zgodbe številnih mangartskih »light&fast« opremljenih gorskih tekačev« ne bi nikoli izvedeli.
Nič kaj drugače ni bilo na Doliču, kamor se je iz Zadnjice povzpel Franc Gričar. Kot predhodnika tudi sam pohvali tehnično opremljenost večine. Čelada je skoraj že pravilo, nekoliko redkeje pa se ji pridružita plezalni pas in samovarovalni komplet. Še največ opozoril oz. dobronamernih priporočil je bilo izrečenih glede obutve. Marsikdo se je na pot mimo priljubljene visokogorske postojanke podal kar v navadnih športnih copatih, kar je vse prej kot priporočljivo.
Poročila inštruktorji zaključijo z opazkami na račun (ne)primernih oblačil za obisk visokogorja. Kratke hlače nas pač ne ščitijo pred udarci in kotalečim kamenjem tako kot dolge. Vsekakor pa je najbolj pereč problem neprimerna obutev. V okolici Vršiča je je bilo na nogah obiskovalcev kar nekaj.
Po poročilih Iztoka Rojca, Izabel Vadnal in Franca Gričarja povzel Matej Ogorevc |
|
