Pogovarjali smo se z junakom sodobnega prostega plezanja Mauriziem Zanollo - Manolom.

V sredici Z nami na pot smo se tokrat odpravili malo bližje v Julijske Alpe, na znani in priljubljeni Vršič.

Sledijo stalne rubrike: vzgoja, planinčkov kotiček, gore in varnost, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, pisma bralcev, literatura, planinska organizacija, film, Triglavski narodni park, V spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku!

Kaj bodo pa ljudje rekli?

Berem knjigo Onkraj gore Steva Housa. Navdušuje me v svoji preprostosti in hkrati v svoji resnici, ki je Štef, ki se je kalil v alpinistični šoli APD Kozjak Maribor, ne olepšuje in jasno zapiše, ko naredi napako. A jasno govori tudi o tem, kaj so njegove želje, cilji, hrepenenja in kakšna je njegova vizija, tisto nekaj, kar ga vleče naprej, čemur sledi, in kaj je njegov zakaj. Ne piše o zmagoslavni vznesenosti na vrhovih, ampak o prezeblih udih na neudobnih bivakih, o otečenih organih, zatikajočem kašlju, izpraznjenih črevah, o krutem žrtvovanju in odpovedovanju, o spoznavanju samega sebe, o notranjem bogastvu in minimalizmu, pa o vztrajnosti, prilagajanju in zaupanju, o svojih porazih v življenju in pri plezanju ter o tem, da ko menimo, da smo svoj cilj dosegli, smo ga že izgubili. Pravi takole: "Od vse naše sreče, presoje, naučenih in upoštevanih spoznanj in izkušenj, pridobljenih in izgubljenih višin, telesne pripravljenosti ter spretnosti na koncu ne ostane ničesar ... Tako naši cilji oblikujejo scenarij naših življenj."

Kam nas vodi naša življenjska pot? Čemu sledimo in kam gremo? Si priznamo tihe želje in naredimo zanje vse ali jih skrivamo in se pretvarjamo, da smo brez posebnih želja, ki bi nam dale krila? Čemu se izogibamo, da bi bolje preživeli dan in se izognili morebitni bolečini, ko bi jo na poti k uresničevanju svojih stremenj in vizije morali premagati? Katere stvari tlačimo pod odejo prikritih strasti, da ne bi vznemirili ljudi okoli sebe in morda izstopali iz povprečja? Da ne bi vznemirili ljudi, ki so jim "njihove pasti in puščice samo izgovor, ker jim ne uspe zbrati dovolj poguma, ne uspe jim verjeti vase ali se z vsem srcem posvetiti nenačrtovani prihodnosti," razlog obrekovalcev, ki ne vidijo stalnega razvoja, razkriva Steve.

Današnji trenutek se ne bo ponovil in prav tako se ne bo ponovil začetek novega leta, ko si ljudje tako radi zastavljamo nove cilje. Cilje po bolj aktivnem življenju, po bolj zdravi prehrani in večji disciplini, po večji povezanosti z domačimi, po dopuščanju k temu, po čemer žeja srce ... A življenje se ne vrti v krogu, noben trenutek se ne vrača, ne na isto mesto ne v isti čas. Naše življenje je daljica na premici življenja. Naše življenje ni življenje nikogar drugega. Naše želje naj ne bodo želje koga drugega.
Želim vam vsem skupaj in vsakemu posebej, da bi posegli po smelih ciljih in sledili viziji, ki vas bo dvignila iz postelje, da boste skočili v nov dan z novimi priložnostmi, da boste stopali korak za korakom po vaši in edino vaši poti, na kateri boste rasli, se razvijali in si dopustili biti tisto, kar v resnici ste.

Ne bojmo se napak. V resnici ni napak, so le izkušnje in lekcije, ki nas vodijo k izpolnitvi našega cilja. Napake nas delajo pametnejše, če se iz njih nekaj naučimo. Naredijo nas močnejše in bolj samozavestne. Težke situacije, dogodki, ljudje in zavrnitve so tam samo zato, da nas ponovno usmerijo na pot, ki si jo želimo, pa se ji vedno znova morda izogibamo zaradi nekakšne neskladnosti z družbenimi merili, kaj je normalno in sprejemljivo za okolico. Vse se zgodi z namenom. Stvari se ne dogajajo nam, ampak za nas, da spoznavamo, česa si ne želimo več in po čem stremimo z vsem srcem. Da nam prilivajo olja na ogenj želja in nas podžigajo v naših namerah.

Kdaj nam bo končno jasno, da smo edinstveni, ti, jaz, vsak posameznik? Da takega ni bilo in nikoli več ne bo? Nikar ne hodimo po poti drugih - utrimo novo pot in ji sledimo. Kar imamo in kar lahko svetu damo, je unikatno. Kdaj bomo končno spregledali, da je pomembno le to, kaj mi mislimo o sebi, kako smo zadovoljni, kako se počutimo ob koncu leta, meseca in vsakega dneva? Da šteje le to, ali smo sledili svoji viziji in željam, ali smo jim vsak dan korak bližje, ali smo skrbeli za svoje telo, duha in medsebojne odnose, smo v tem dnevu boljši kot dan poprej ... in da še zdaleč ni
pomembno, češ, kaj bodo pa ljudje rekli. Vedno, karkoli bomo naredili ali mislili, vedno bo približno polovica takšnih, ki nas bodo pri tem podprli ali se vsaj strinjali z nami, in približno olovica takšnih, ki jih naša dejanja ali razmišljanja ne bodo zanimala ali jim bodo nasprotovali.

Prisluhnite srcu, zapišite vizijo, zavzemite se za svoje cilje in ideale, začrtajte pot, bodite ji zvesti s potrpežljivo vztrajnostjo, vedno spoštujte druge, njihova mnenja in dejanja. Pa imejte se radi!

Zdenka Mihelič

 Uvodnik in kazalo