Uvodni kulturni program
V uvodnem delu skupščine bo izveden krajši kulturni program v katerem bosta nastopila Oktet TEŠ in planinska skupina Vrtca Šoštanj, prisotne bosta pozdravila Jure Grudnik, predsednik PD Šoštanj ter Darko Menih, župan Občine Šoštanj, program pa bo povezoval Uroš Kuzman.

Pogostitev za udeležence skupščine pripravlja ekipa Doma na Smrekovcu
V odmoru skupščine bo za vse udeležence zagotovljena planinska malica, ki jo pripravlja ekipa Doma na Smrekovcu. Oskrbnik Tomo Drolec je pripravil kratko predstavitev planinske koče: Smrekovško pogorje je del Kamniško Savinjskih Alp, ki leži na stičišču Šaleške, Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline. Je edino pogorje v Sloveniji vulkanskega izvora, kar je lepo opisano v hišici pod domom, ki je del projekta geoparka Karavanke. Dom na Smrekovcu 1377 m je prijetna planinska koča, ki je stalno odprta med 1.6. in 30.9., izven sezone pa vsak vikend, ob lepem vremenu jo odpremo še v petkih, drugače pa v soboto zjutraj. Planinske poti iz doline do doma vodijo iz Ljubnega oz. Ljubenskih Rastk, Črne na Koroškem oz. Ludranskega vrha in pa Šoštanja oz. Belih vod mimo Sv. Križa z izhodiščem pri kmetiji sp. Berložnik. Prehodi do drugih pl. koč: Mozirska koča na Golteh 2h, Koča na Travniku po SPP 2.30h, Koča na Loki pod Raduho po SPP 5.00 h ter Andrejev dom na Slemenu po SPP 2.30 h. Dom ima certifikat družinam prijazna pl. koča in kolesarjem prijazna namestitev. V zimah bogatih s snegom je prijetno zavetišče za turne smučarje in za vse, ki se veselijo gibanja po manj zahtevnih zimskih razmerah. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD iz Šoštanja leta 1933, nato je koča med II. sv. vojno pogorela. Leta 1949 je pogorišče prevzelo PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in leta 1951 odprlo novo planinsko postojanko ter jo upravlja še danes.

Po skupščini sledi brezplačni vodeni ogled znamenitosti Šoštanja
Vse udeležence 15 minut po končani skupščini vabimo na brezplačne vodene oglede Šoštanja. Pred kulturnim domom se bomo razdelili v dve skupini in vsako bo vodil lokalni turistični vodič s pomočjo članov PD Šoštanj. Prva skupina se bo skozi staro mestno jedro podala na ogled Muzeja usnjarstva na Slovenskem, druga pa na ogled Vile Mayer. Ogled posamezne turistične znamenitosti mesta Šoštanj bo trajal okoli 45 min, nato se skupini zamenjata. Od Kulturnega doma Šoštanj je do Vile Mayer ali do Muzeja usnjarstva okoli 5 min hoje.

Ogled muzeja usnjarstva na Slovenskem
Občina Šoštanj je leta 2007 sprejela odločitev o postavitvi muzeja v prostorih nekdanje Tovarne usnja Šoštanj. Večino sredstev je prispevala Občina Šoštanj, del pa je bil pridobljen na razpisu Evropskega sklada za regionalni razvoj. Muzej usnjarstva na Slovenskem Šoštanj je začel delovati 30. septembra 2009, in sicer pod okriljem Muzeja Velenje. Udeleženci skupščine si boste lahko v vodenem ogledu muzejske vsebine ogledali dve stalni razstavi in sicer:

Usnjarstvo v Šoštanju: v prvem delu predstavlja kronološki pregled 210-letne tradicije usnjarstva v Šoštanju vse od ustanovitve Vošnjakove usnjarne leta 1788, vzpona v veleindustrijo do ukinitve tovarne leta 1999. V razstavi sta poudarjena pomen družine Vošnjak in vpliv tovarne na gospodarski razvoj Šoštanja, ki nosi svojevrsten pečat mesta z vonjem po usnju. V drugem delu razstave so z ambientalnimi predstavitvami prikazani delavsko stanovanje, direktorjeva pisarna, Lujekova čevljarska delavnica, utrinki iz življenja in usode industrialcev Vošnjakov. Z delovanjem društev je predstavljeno kulturno in družabno življenje Šoštanjčanov, na ogled pa je tudi življenjski vsakdan delavca in njegove družine.  Usnjarski stroji in naprave za predelavo kož v usnje so razstavljeni v zunanjem paviljonu. Časovno segajo v začetek 20. stoletja, v čas razmaha industrializacije na Slovenskem. Predstavitev zajema ogled in prikaz delovanja strojev ter pregled industrijske proizvodnje usnja.

Ogled VIle Mayer
Vila Mayer (objekt Občine Šoštanj) je bila zgrajena na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Je odličen primer meščanske vile z vrtom in razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Zgraditi jo je dal dr. Fran Mayer (1866-1940), šoštanjski odvetnik in nekdanji župan. Po prenovi vile so od leta 2010 v njej stalne zbirke kulturne dediščine:

kiparska zbirka akademskega kiparja Ivana Napotnika, izbor likovnih del Napotnikove galerije,  hortikulturna zbirka vrtnarskega mojstra Alojza Kojca, del zasebne domoznanske zbirke zbiratelja Zvoneta A. Čebula.

Nekaj besed o Šoštanju ...
Šoštanj leži v zahodnem delu Šaleške doline, na ravnici ob reki Paki. Ravninski del je obdan s predalpskim hribovjem, ki predstavlja zahodno obrobje Šaleške doline. Struga reke Pake se na izteku iz Šoštanja spusti v ozko sotesko Penka, čez katero poteka povezava s sosednjo Savinjsko dolino. Na vzhodnem delu Šoštanja se proti Velenju razprostira Družmirsko jezero, najgloblje jezero v Sloveniji, nastalo zaradi ugrezanja tal nad opuščenimi rovi Premogovnika Velenje.

Začetki mesta Šoštanj, segajo na njegovo obrobje, v nekdanjo vas Družmirje, na območju katere so se naselile prve skupine slovenskega naroda, z njimi naj bi prišel tudi knez Tresimir. Še pred njimi so tod živeli staroselci, o čemer pričajo arheološke najdbe na območju Falkovega kloštra. Kasneje se je razvoj prenesel v trg Šoštanj, prve omembe kraja izvirajo iz 12. stoletja. Iz tega časa izhaja grad Šoštanj, ime graščakov de Schönstein se je z gradu preneslo na trg, izoblikovalo se je ime Šoštanj. V srednjem veku je bilo v Šoštanju živahno trško življenje. Živela je trgovska, obrtniška in sejemska dejavnost. K temu sta pripomogli ugodna prometna lega na poti med Koroško in Savinjsko dolino ter že v 14. stoletju pridobljene trške pravice. Konec 19. stoletja se je gospodarski pomen Šoštanja zopet povečal, temu je največ pridala usnjarska industrija družine Vošnjak, ki je v Šoštanju postavila enega največjih tovrstnih obratov v Avstro-ogrski monarhiji. S svojim kakovostnim usnjem so ponesli ime Šoštanja v širni svet. Leta 1911 je Šoštanj pridobil mestne pravice in s tem status mesta, za kar je zaslužen ravno pomen usnjarske industrije in vpliv družine Vošnjak. Dogajanja po drugi svetovni vojni so nato spremenila položaj kraja in tudi videz pokrajine. Po zatonu usnjarstva se je gospodarski razvoj prenesel na proizvodnjo električne energije v Termoelektrarni Šoštanj, na območju Družmirja je nastalo Družmirsko jezero. Danes je Šoštanj sedež občine Šoštanj, ki se razprostira po zahodnem delu Šaleške doline.

... in nekaj o planinstvu v teh krajih
Ustanovitvi SPD (Slovenskega planinskega društva) leta 1893 v Ljubljani je hitro sledilo ustanavljanje še ostalih podružnic po vsej Sloveniji. 14. po vrsti je bila tudi Šaleška podružnica SPD v Šoštanju, ki je bila ustanovljena na pobudo Frana Kocbeka, načelnika Savinjske podružnice SPD. Ustanovni shod le-te je bil 5. marca 1904 v hotelu Avstrija (danes Kajuhov dom). V začetku je bila poglavitna naloga podružnice markiranje in oskrbovanje poti na njenem območju. Na občnem zboru leta 1928 so sprejeli tudi sklep o izgradnji planinske koče na Smrekovcu, ki je bila zgrajena in predana svojemu namenu septembra 1933. V tridesetih letih se je v dolini začel kazati tudi interes za alpinistično dejavnost, razmahnil pa se je tudi zimski šport, predvsem smučanje in smučarski skoki. Ob koncu tridesetih let je društvo prirejalo tudi smučarske tečaje na Smrekovcu, ustanovili so fotoamaterski odsek (skrbel je za fotografske posnetke bližnjih hribov in gora, predvsem Smrekovca) in mladinski odsek, prirejali so tudi planinske plese. Živahno delovanje Šaleške podružnice je pretrgala II. svet. vojna. Leta 1941 je okupator razpustil podružnico in ustanovil nemško planinsko društvo,. Koča na Smrekovcu je leta 1941 postala last Štajerske domovinske zveze, 13. avgusta 1942 pa jo je zažgal 1. štajerski bataljon. Po 2. svetovni vojni je leta 1946 društvo ponovno osnoval Franc Hvastja. Ker je bila koča na Smrekovcu požgana, so planinci iz Šoštanja leta 1946 začeli graditi zasilno kočo. Zaradi finančnih težav je društvo gradnjo koče leta 1947 prepustilo PD Črna na Koroškem. S prihodom Andreja Stegnarja v Šoštanj, kjer je prevzel mesto direktorja v Tovarni usnja Šoštanj, je društvo dobilo uspešnega in zagnanega predsednika. Gospodarsko se je društvo popolnoma naslonilo na tovarno usnja, ta je bila tudi glavni vir sredstev za planinski dom na Slemenu, ki je bil odprt septembra 1952. Planinci so se udeleževali zveznih zletov po Jugoslaviji. V tem času so se tudi intenzivno posvetili delu z mladino (izleti, zvezni zlet v Prokletijah, na vodniško izobraževanje so pošiljali mlade). V letu 1959 so stekle tudi priprave za ustanovitev Alpinističnega odseka. Ustanovljen je bil v naslednjem letu. Že leta 1966 pa se je skupaj z odsekom iz Velenja združil v Šaleški alpinistični odsek.

V zadnjih 25 letih je društvo ponovno začelo pridobivati na kvaliteti in številu akcij, ki jih izvaja. Tako smo v letu 1994 pripravili proslavo ob 90-letnici planinstva v Šoštanju. Ob tej obletnici je društvo odprlo tudi Trško pot okoli Šoštanja. V letu 1995 je bil ponovno ustanovljen Mladinski odsek. Vodniški odsek vsak mesec izvede vsaj en izlet, markacisti redno obnavljajo več kot 80 km planinskih poti (ob 90-letnici so uredili Trško pot okoli Šoštanja, kasneje še Ravensko planinsko pot, urejena je bila sprehajalna pot na Pusti grad). Društvo skrbi tudi za usposabljanje članov. Tako se trudimo, da pridobivamo nove vodnike, markaciste, mentorje planinskih skupin, mladinske voditelje, varuhe gorske narave in vaditelje orientacije, hkrati pa tudi skrbimo, da že registrirani nadgrajujejo svoje znanje (izpopolnjevanja, razni seminarji).