V sredini aprila sva bolj kot ne brez večjih zapletov dosegla bazni tabor in takoj začela z aklimatizacijo. Po ogledni turi sva se odločila, da se poizkusiva z aklimatizacijskim vzponom na Nyanang Ri (7071 m). Prvič sva se povzpela do višine 6300 m, kjer sva prespala ter si ogledala možnosti za prvenstveno smer, po kateri sva nameravala priplezati na vrh po kratkem počitku v bazi. Zaradi vsakodnevnih snežnih ploh, povprečno je dnevno padlo okoli 10 cm snega, je bil počitek daljši od načrtovanega.
30. aprila je vremenska napoved obetala 2-3 dni dolgo okno z manj padavinami. Prvi dan vremenskega okna sva se nato povzpela do mesta že omenjenega bivaka, naslednji dan pa sva priplezala 200 višinskih metrov višje do ugodnejšega mesta za naskok na vrh. Bivak sva si uredila pri veliki ledeniški razpoki v strmem pobočju, kjer sva se počutila dovolj zaščiteno pred morebitnim padajočim kamenjem in ledom.
Ponoči je začelo močno snežiti in ob približno petih zjutraj naju je prebudil grozljiv zvok in tresenje. Kmalu sva na šotoru začutila pritisk snega. Sam sem hitro skočil iz spalne vreče in šotora. Ines je nekako pretrgala šotorsko platno, a jo je sneg že preveč zasul, da bi lahko prišla iz šotora. Preden je sneg popolnoma pokopal šotor sem jo, s spalno vrečo vred, uspel potegnit na plano. Iz predprostora mi je še uspelo rešiti čevlje, za kaj več pa je bil pritisk snega prevelik in bi naju pokopal, če se ne bi umaknila. Zavetje sva našla v bližnji ledeni luknji in si za trenutek oddahnila. Pod snegom v šotoru je ostal večji del opreme - tudi vrvi, cepini in satelitski telefon. Jasno nama je bilo, da brez tega ne moreva sestopiti ali poklicati na pomoč.
Še vedno v temi in ob plazenju levo in desno, sem pričel dve urni maraton kopanja - v neprestanem strahu pred novo pošiljko snega. Poskušal sem se spomniti, kje v šotoru sva imela katero opremo in se tako najprej prikopal do vrvi, cepinov in ostale tehnične opreme, ki je bila zakopana 2 do 3 metre globoko. Kakšno olajšanje, ko sem dojel, da imava kar potrebujeva za sestop v dolino. Ker je še vedno močno snežilo ni bilo časa za daljše premišljevanje. Zvečer istega dne sva sestopila v bazni tabor.
Nadaljevanje odprave je bilo močno zaznamovano z opisano izkušnjo, enak vremenski vzorec s pogostim sneženjem pa tudi ni pripomogel k bolj sproščenem plezanju. Po dvodnevnem počitku v Nyalamu sva se kljub vsemu vrnila v bazni tabor, tokrat z namenom poizkusa v steni Pungpa Ri, saj se za Šiša Pangmo nisva počutila dovolj aklimatizirana. V kratkem oknu med 11. in 13. majem sva hotela izvesti celotno turo iz baze in nazaj. Prvi dan sva dostopila do ABC, tam pobrala nekaj opreme in šotor ter nadaljevana z dolgim delovnim dnem do višine 6500 m. Na udobnem mestu sva uredila bivak in se začela pripravljati za poizkus proti vrhu naslednji dan. S prvo svetlobo sva pričela plezati v močnem vetru in zelo nizkih temperaturah. Kmalu se nama je ustavilo. Prejšnji dan Ines skoraj ni jedla, mraz, višina in časovni pritisk pa so tudi dodali svoje, posledično je bila popolnoma brez moči. Zavedala sva se, da morava biti naslednji dan sredi dneva najkasneje v dolini - še pred napovedanim sneženjem in z njem pred plazovi. Brez premisleka sva se odločila za sestop.
Preostanek odprave je potekal v že znanem vremenu, zato sva se odločila za odhod proti domu kar teden pred načrtovanim.
V celotnem času priprav na odpravo in med odpravo samo, sva bila deležna velike podpore sponzorjev in prijateljev. Odpravo je omogočila tudi Planinska zveza Slovenije. Hvala vsem!
V celoten projekt sva vložila veliko dela in energije, domov pa sva se vrnila, realno gledano, praznih rok. Kaj veliko ni za dodati. Po počitku bova zagotovo spet zavihala rokave.
Luka Lindič |
