V temi meseca pišemo o vseslovenskem projektu Opremimo slovenska plezališča ali krajše O.S.P. Projekt je rezultat miselnosti in dejavnosti plezalcev, ki se zavedajo pomena dediščine, je pa zaradi svoje specifičnosti in popularnosti postala ogrožena. Težava opremljenih plezališče ni v količini ampak v njihovi kakovosti, vzdrževanosti, urejenosti in našem odnosu do njih ter do vsega, kar je povezano z njimi.
Pogovarjali smo se z vrhunskim ruskim plezalcem in alpinistom Valerijem Babanovim, pa z gonilno silo projekta O.S.P. Štefanom Wrabrom, ki ima za seboj bogato plezalsko pot. V intervjuju med drugim opozori na novo ureditev opremljanja plezalnih smeri in na vzdrževanje plezališč pri nas. Objavljamo tudi intervju s Hinkom Rejcem, alpinistom, ki za Planinski vestnik večkrat napiše poglobljene prispevke o zgodovinskih plezalnih vzponih, predvsem v Dolomitih.
V rubriki Z nami na pot vas vabimo na Korziko, na otok, kjer se stikajo morje, gore in nebo, našli boste zanimive opise za doživetja in potepe.
Potepamo se po Karnijskih Alpah, med vulkani na Novi Zelandiji, pišemo uganki o prvopristopnikih na Triglavu pred 240 leti in našem najvišjem vrhu brez Aljaževega stolpa, pa o ženskem alpinističnem tečaju v Vratih leta 1949 - o tečaju, kot ga do takrat še ni bilo, ter o rešitvah ohranjanja narave in delovnih mesth v Alpah. Pogledali smo čez planke, kjer si lahko preberete o mednarodni organiziranosti planinstva (članek bo uporabljen tudi kot dodatno gradivo tekmovalcem na državnem tekmovanju Mladina in gore januarja 2019 v Podnanosu).
Sledijo stalne rubrike: planinčkov kotiček, vreme, novice iz tujine in vertikale, športnoplezalne novice, literatura, planinska organizacija, TRiglavski narodni park, jubileji.
Na terasi pred kočo se potem še dolgo in prisrčno pogovarjamo o marsičem.
Šele ob slovesu mi moja sopotnika priznata in odpustita edino senco tega
sončnega dne: "Da je bilo grenko hoditi po ženskih stopinjah."
Staza Černič, Poti v brezpotja, Založba Maribor, 1990
Slovenski planinski muzej v Mojstrani se je na začetku septembra poklonil slovenskim alpinistkam z razstavo, katere naslov nosi tudi moj uvodnik. Citata pod njim nisem izbrala naključno. Staza Černič je namreč ena izmed obeh še živečih znanih alpinistk povojne generacije. Druga je njena prijateljica, ravno tako izjemna slovenska alpinistka, Danica Blažina. Tisti, ki berete Planinski vestnik in poznate zgodovino alpinizma, se je boste verjetno spomnili tudi po tem, da je Marjan Keršič - Belač, še eno zveneče ime slovenskega povojnega alpinizma pri nas, nekoč rekel, da smer, ki jo je preplezala Danica,
že ne more biti kaj posebnega, če jo "plezajo babe". Danica je takrat preplezala smer Herle-Vršnik (VI+) v Ojstrici, ki še danes velja za težko in se je ne sramuje prav noben še tako resen plezalec.
Pred Stazo in Danico sta bili Mira in Pavla in pred njima (in ob njima) še vse druge plezalke ali alpinistke, o katerih vemo zelo malo ali ničesar. Velika Britanija, ki slovi kot ena izmed prvih držav, ki se je začela ukvarjati z organiziranim alpinizmom, svojih alpinistk ni priznala kot enakovrednih moškim plezalcem. Razlog naj bi bile njihove "fizične in moralne pomanjkljivosti na področju alpinizma". Angleške plezalke so zato leta 1907 ustanovile Damsko alpinistično društvo (Ladies' Alpine Club). Ko sem prebrala, da se je Damsko alpinistično društvo v Veliki Britaniji priključilo krovnemu Alpinističnemu društvu šele leta 1975, torej 68 let pozneje, se mi je porodilo vprašanje, ali v resnici obstaja kaj, kar bi vse te alpinistke v resnici odvrnilo od gora. In kakšno dediščino bi imele alpinistke, ki smo prišle za njimi in v resnici hodimo oziroma plezamo po smereh, ki so jih zares pogumno začrtale že one, če bi takrat zatrli njihovo voljo? V domnevno najbolj napredni državi stare celine je trajalo 68 let, da so bile sploh priznane kot članice iste organizacije kot moški.
Pri nas, kakor ste lahko prebrali, smer že ni mogla biti kaj posebnega, če jo "plezajo babe". In da je bilo očitno zares grenko hoditi po ženskih stopinjah, če si bil moški. Koliko zgodb je še, ki niso bile zapisane? Predvsem pa - koliko žensk je še bilo, ki so zaradi družine in moževe kariere ostale doma, pa bi v razmerah, vsaj malo podobnim enakopravnosti, naredile bistveno uspešnejše kariere od svojih (zakonskih) partnerjev? Danes pa samo skromno skomignej(m)o z rameni in rečej(m)o, da je "tako takrat pač bilo".
Samo ugibamo lahko, koliko volje in predanosti alpinizmu so pokazale naše predhodnice, da so lahko sledile svojim sanjam. Fotografija v knjigi Franceta Malešiča, Spomin in opomin gora (Didakta, 2005), s tečaja Gorske reševalne službe leta 1947 v Jermanovih vratih (danes uporabljamo izraz Kamniško sedlo) kaže Stazo, ki jo kot edino žensko udeleženko rešuje eden izmed soplezalcev. Za vajo, seveda. Privezana je na njegovem hrbtu in spuščata se po vrvi. Ni težko razumeti, da je bila Staza priročna za "ponesrečenko", saj je bila manjša in lažja od svojih soplezalcev, ampak to pomeni, da je morala enako vajo opraviti s soplezalcem, ki je bil precej večji in težji od nje.
Danica je bila zagotovo ena izmed najboljših plezalk svoje generacije in med drugim prva ženska, ki je preplezala Čopov steber (po mojem mnenju še ena krivica glede poimenovanja) po Pauli Jesih, a je na ženskem alpinističnem tečaju v Vratih leta 1949 morala najprej hoditi po
Tominškovi poti na Kredarico, ne pa - po mnenju organizatorjev - z boljšimi plezalkami po Bambergovi poti. Potem pa je čez dva dni z Radom Kočevarjem še kot pripravnica preplezala Skalaško smer z Ladjo.
Tri leta pozneje je Staza, ki na tečaj v Vrata ni bila povabljena, stala na vrhu Evrope po solo vzponu. Francoski vodniki na vrhu niso mogli verjeti, da je to sploh mogoče; ženske so menda takrat še po pločniku zelo redko hodile same.
Prav je, da se je Planinski muzej poklonil neustrašnim plezalkam, zvestim samim sebi, vseh generacij. Prav je, da so alpinistke verjele svojim
sanjam in jim sledile. Od vsega pa je najbolj prav, da jih niso ustavili predsodki drugih. S tem so odprle vrata generacijam za sabo, ki danes
plezajo od tam naprej, kjer so one prenehale. Z njihovega vidika bi danes le stežka našli dovolj velik razlog, da ne bi več plezale. V njihovih časih je bilo veliko zelo tehtnih razlogov in še več netehtnih omejitev, zaradi katerih bi lahko prenehale, a niso. Zato danes izgovori pravzaprav odpadejo. Kam bi priplezale, če bi imele take možnosti, kakršne imamo alpinistke danes? O tem lahko samo ugibam. Vem pa, da imamo me več možnosti zaradi njih.
In zaradi tega dejstvo, da je korajža ženskega spola, ostaja. Od tistih, ki so plezale včeraj, do tistih, ki bodo plezale jutri.
Marta Krejan Čokl
