ponedeljek, 19. november 2018, ob 11. uri
Razstava Korajža je ženskega spola kot poklon slovenskim vrhunskim alpinistkamV Slovenskem planinskem muzeju je na ogled razstava z naslovom Korajža je ženskega spola, ki obiskovalcu približa izjemne dosežke slovenskih alpinistk. Te so bile v zgodovini alpinizma pogosto v senci moških, "če jih je splezala baba", je veljalo, da ti dosežki že niso mogli biti presežni. O razstavi je za STA spregovorila kustosinja Saša Mesec.
Razgibano koncipirana razstava Korajža je ženskega spola v tudi sicer modernem planinskem muzeju, ki je daleč stran od kakšne zatohlosti minulih obdobij, ima več delov. Prvi sklop je namenjen začetkom, tam sta med drugim predstavljeni Pavla Jesih in Mira Marko Debelak Deržaj, drugi, osrednji sklop, pa je posvečen 20 alpinistkam, ki so vse sodelovale s kustosinjo ter z osebnimi in alpinističnimi predmeti razkrivajo svoje zgodbe.
"Razstave, ki bi predstavljala zgolj slovenske ženske alpinistke in zgodovinski pregled slovenskega ženskega alpinizma, do sedaj še ni bilo. O alpinistkah se je govorilo, a so bile pogosto le v senci svojih partnerjev. Razstava Korajža je ženskega spola je poklon, ki si ga ženske alpinistke končno zaslužijo," je povedala Saša Mesec.
Po drugi svetovni vojni in vse do 70. let se zdi, da slovenski ženski alpinizem ni posebej izstopal. Sogovornica je pojasnila, da takratni slovenski mojstri plezanja ženskih plezalk niso videli kot sebi enakovrednih. Leta 1949 so se na primer odločili za izvedbo tečaja, ki bi bil prilagojen ženskam, saj so menili, da ne bodo sposobne plezanja na ravni moških tečajnikov.
Alpinistke na odprtju razstave Korajža je ženskega spola septembra v Slovenskem planinskem muzeju; razstava bo na ogled še v letu 2019 (foto arhiv SPM)
To je na neki način protislovno, saj je bilo pred tem, med obema vojnama, obdobje "alpinističnega matriarhata" Pavle Jesih in Mire Marko Debelak Deržaj. Glede števila prvenstvenih preplezanih smeri, ki sta jih plezali tudi v vodstvu mešanih navez, sta bili boljši od večine medvojnih plezalcev.
V povojnem obdobju pa bi težko govorili o enakopravnosti, z vidika samostojnega plezanja alpinistk je bilo manj ustvarjalno. Izključno ženskih navez v prvih letih po vojni ni bilo, je pojasnila sogovornica.
V fokusu razstave je 20 alpinistk, od danes 90-letnic Staze Černič in Danice Blažina do še zelo aktivnih alpinistk, denimo Irene Mrak. Po kakšnem ključu je torej avtorica razstave izbrala alpinistke? Posameznice, ki so predstavljene z njihovimi osebnimi ter alpinističnimi predmeti in zgodbami, so najuspešnejše alpinistke, ki jih je skozi leta razglasila Planinska zveza Slovenije, alpinistki iz obdobja po drugi svetovni vojni, članice prvih ženskih odprav iz osemdesetih - Pik Komunizma leta 1982 in Južna Anapurna leta 1986 - , zanimive ženske naveze in posameznice. Vse so bile pripravljene sodelovati in so se potrudile priskrbeti bogato fotografsko gradivo, biografije, predmete in ganljive zgodbe, ki jih spremljajo tako v alpinističnem kot tudi osebnem življenju.
Na razstavi Korajža je ženskega spola se ta dva pola, alpinistični in zasebni svet, ves čas prepletata, saj osebno življenje, se zdi, alpinistkam pogosteje kroji alpinistično kariero kot moškim plezalcem. Ob alpinistični opremi so tako razstavljeni tudi osebni predmeti, ki alpinistke "prizemljijo" in jih postavijo tudi v nekoliko drugačen kontekst.
Razstavo Korajža je ženskega spola, ki bo na ogled vse do prihodnjega septembra, bodo spremljali številni dogodki. Po projekciji dokumentarnega filma o Pavli Jesih je bilo že pretekli petek ob 17. uri vodenje po razstavi z alpinistko in gorsko vodnico Tino Di Batista. Nato bo 7. decembra, prav tako ob 17. uri, vodenje prevzela alpinistka in aktualna podpredsednica Planinske zveze Slovenije Irena Mrak. Istega dne bodo v sklopu aktivnosti Brati gore ob 18. uri prebirali časopisno prilogo Na štiri oči, ki je izšla ob razstavi in prinaša odgovore na vprašanja, kakršna se porodijo sleherniku, ki razmišlja o ženskah v najvišjih območjih sveta.
Na štiri oči je dobrodošla novost, saj ne gre za klasičen razstavni katalog. Kot je povedala Saša Mesec, je časopisna priloga Na štiri oči rezultat pogovorov, ki jih je osebno opravila z alpinistkami. Razkrile so svoja čustva, odnose, počutje in razmišljanja v družbi moških alpinistov ali v ženskih navezah.
"Na ta način smo omogočili posameznici, da v različnih sklopih razstave odgovori na vprašanje 'Kdo si - taka, kot si?' Verjamem, da je zanimanje za to tudi največji poklon človeku. V projektu Na štiri oči se tako veselimo naslednjih sogovornic kot sogovornikov na kateri od naslednjih razstav. Korajža je resda ženskega spola - pogum pa moškega!" je sklenila kustosinja.
Ko bom star, bi bil rad kot Danica
Razstava Korajža je ženskega spola obiskovalca sooči z osupljivimi dosežki slovenskih alpinistk, ki pa, drugače kot pri nekaterih drugih predstavitvah alpinizma, spregovorijo tudi kot ljudje, ki ne preživijo 365 dni na leto v najvišjih stenah gora. Večino med njimi jih vsaj v mislih tja vseeno ves čas vleče.
Razstava ima tudi tudi tretji sklop Z življenjske poti, ki obsega niz fotografij iz življenja ob alpinizmu. Ta priča o vitalizmu portretirank oz. neki posebni strasti, ki jih spremlja doma, med odnosi ali pri poklicnih izzivih.
Tozadevno je poveden zapis novinarja in alpinista Jureta K. Čokla na razstavnem panoju o Danici Blažina: "Danica Blažina je vse tisto, kar bi človek in alpinist v starosti rad bil - zdrava, čilega duha in nalezljivo dobre volje. Predvsem pa s toliko spomini, da bi verjetno lahko govorila ure in ure, pa jih ne bi mogla niti našteti vseh. Iskrena, neposredna, a hkrati prijazna in pripravljena pomagati, kar je počela vse življenje. Ja, ko bom star, bi bil rad kot Danica."
|
|
