Ob vse večjem turističnem obisku Slovenije
se tudi v gorah povečuje število obiskovalcev, tako planincev kot
gorskih kolesarjev, in tako po zadnjih podatkih slovenske gore letno
obišče 1,7 milijona obiskovalcev. "V gore hodi okoli 350 tisoč
slovenskih planincev, pri čemer jih je le 60 tisoč članov PZS, torej je
le vsak šesti planinec na naših poteh tudi naš član, breme vzdrževanja
pa je v celoti na naših plečih. PZS ne zmore več zagotoviti dovolj
sredstev za materialne stroške vzdrževanja, tudi potrebnemu
prostovoljnemu delu na poteh smo markacisti komaj še kos. Vedno večji
obisk na planinskih poteh pomeni večjo obremenitev na podlago, to pa
pomeni tudi veliko več dela za markaciste, saj je treba poti še dodatno
zaščititi s protierozijskimi zaščitami in stopnicami," je izpostavil predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan
in dodal, da visokogorske koče zaradi kratke sezone in težkih
visokogorskih razmer poleg stroškov gostinskih storitev in prenočevanja
komaj pokrijejo stroške najosnovnejšega vzdrževanja koč: "Za
posodobitev koč, ekološko in energetsko sanacijo nujno potrebujemo
dodatne vire. V prihodnje pričakujemo izdatno finančno pomoč države,
lokalnih skupnosti in turističnega gospodarstva, saj so naše koče in
poti pomemben del turistične infrastrukture, ki jo nudimo brezplačno
vsem, tako domačinom kot vse bolj številnim tujcem."
 V
Sloveniji kljub cvetočemu turizmu večina vzdrževanja
planinskih koč in poti še vedno sloni na plečih prostovoljcev (foto
Manca Čujež)
V sprejeti Strategiji
trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021 so planinstvo,
pohodništvo in ostale aktivne oblike doživljanja gora opredeljene kot
ene glavnih aktivnosti v alpskih destinacijah, a "planinske koče in
poti kot temelj za izvajanje trajnostnih aktivnosti v gorah še vedno
ostajajo v domeni prostovoljnega dela številnih planinskih društev
oziroma njihovih članov. V takšnem stanju pa težko trdimo, da pristojni
priznavajo planinske koče in poti kot del turistične infrastrukture, ki
deluje in posluje v posebno oteženih pogojih," je poudaril podpredsednik PZS Miro Eržen in razložil: "Danes
so pričakovanja obiskovalcev v obratnem sorazmerju z dejanskimi
zmožnostmi, ki jim lahko sledijo koče, poleg tega pa se pričakovanja
ljudi z razvojem tehnologije povečujejo. V medijih se marsikdaj ustvarja
celo vtis, da gre za dobičkonosno dejavnost, a ob upoštevanju
prostovoljnega dela poslovanje pokriva zgolj tekoče stroške obratovanja.
Akumuliranih sredstev za udeležbo na razpisih ni, donatorska in
sponzorska sredstva so praktično usahnila, finančna pomoč na lokalni
ravni pa je odvisna od osebne percepcije županov in domicila planinskih
koč."
V Sloveniji
je 161 oskrbovanih planinskih koč, od tega 31 koč prve, 49 druge in 81
tretje kategorije, ter 17 bivakov, skupno je v teh 178 objektih na voljo
7400 ležišč in več kot 10 tisoč sedišč. Dvanajst planinskih koč
oskrbujejo s helikopterjem, 14 s tovorno žičnico, samo tretjina je
opremljena z malo čistilno napravo in le dve sta priključeni na javno
komunalno omrežje, kar ostaja velik izziv za v prihodnje. Slovenijo
prepreda več kot 10 tisoč kilometrov planinskih poti, za vzdrževanje
katerih skrbi nekaj več kot 770 markacistov, kar pomeni, da en markacist
skrbi za 13 kilometrov planinskih poti, za kar letno skupno namenijo
več kot 30.000 prostovoljnih ur. Planinska zveza Slovenije je leta 2018 z
naslova Fundacije za šport (FŠO) za urejanje planinskih poti prejela
12.500 evrov, kar pomeni dober evro za kilometer poti, kar je le kaplja v
morje. PZS je iz lastnih sredstev za vzdrževanje zelo zahtevnih
planinskih poti dodala 16.000 evrov ter v letih 2017 in 2018 iz lastnih
virov razdelila skrbnikom planinskih poti 20.000 evrov za pokritje
materialnih stroškov. Za planinske koče PZS neposredno ne dobi nobenih
državnih sredstev, je pa FŠO lani namenil Vojkovi koči na Nanosu 15
tisoč sredstev za izgradnjo čistilne naprave. PZS ima sklenjen dogovor s
Slovensko vojsko in policijo za brezplačne helikopterske prevoze opreme
za energetsko in ekološko sanacijo planinskih koč ter vzdrževanje in
obnovo planinskih poti; lani je vojska opravila 35 ur naleta in policija
dve uri, za letos velja dogovor za 30 ur z vojsko in 10 s policijo.
Dodaten evro pri članarini 2019 za vse člane planinskih društev in
klubov, razen predšolske in osnovnošolske otroke, bo PZS namenila
gradnji nove koče na Korošici, ki jo je leta 2017 uničil požar.
Nicolas Gareis (DAV), Peter Angermann (ÖAV), Martin Niedrist (AVS) in Miro Eržen (PZS) na mednarodnem posvetu o planinski infrastrukturi (foto Manca Čujež)
Tudi v Avstriji nad
vzdrževanjem planinske infrastrukture bdi krovna planinska zveza, pod
katero v devetih deželah deluje dvanajst planinskih zvez, ki imajo
skupno 545 tisoč članov ter skrbijo za 50 tisoč kilometrov planinskih
poti in 475 planinskih koč s skoraj 25 tisoč ležišči. Financiranje je
urejeno na državni, deželni in občinski ravni ter prek evropskih
sredstev, del je tudi iz prispevka članov, je pojasnil Peter Angermann iz Planinske zveze Avstrije (ÖAV), ki je predstavil financiranje na primeru deželne zveze ÖAV Koroška ter odmevno peticijo Za koče in poti: "S
to peticijo smo leta 2013 uspeli prispevek države za vzdrževanje in
obnovo planinske infrastrukture z 1,5 milijona evrov dvigniti na 3,6
milijona evrov letno. Če bi naredili primerjavo s Slovenijo, bi morala
po tem ključu Slovenija s strani države dobiti dva milijona evrov letno.
Ohranjanje planinske infrastrukture spodbuja tudi deželna vlada
Koroške, ki je v letu 2018 šestim koroškim planinskim zvezam namenila
skupno 150 tisoč evrov. Avstrija se zaveda, da so planinska društva
pomemben del turizma in da gresta turizem in planinstvo z roko v roki."
"Vzdrževanje
koč in poti je obsežno ter povezano z visokimi stroški, tudi zaradi
odmaknjene lokacije ter oskrbovanja s tovorno žičnico in nekaj koč s
helikopterjem, a planinsko infrastrukturo se pri nas dojema kot
predpogoj za cvetoč turizem, zato uživa veliko podporo lokalne
skupnosti. Skupaj s svetovno znanimi alpinisti in plezalci, ki prihajajo
z Južne Tirolske in za gorniško dejavnost navdihujejo mlajše, je kot nekakšna vizitka naše dežele," je dodal Martin Niedrist iz Planinske zveze Južne Tirolske
(AVS), ki ima 70 tisoč članov, za vzdrževanje in obnovo 12 planinskih
koč in 14 bivakov in zavetišč pa lahko letno porabi 250 tisoč evrov.
Poleg tega ima dežela Južna Tirolska v lasti 25 planinskih koč, za
posodobitev katerih bo namenila 15 milijonov evrov. Za mrežo 16 tisoč
kilometrov planinskih poti pa imajo vsi deležniki letno na voljo 900
tisoč evrov. Za razliko od Slovenije, kjer zelo zahtevne planinske poti
vzdržujejo prostovoljci, jih v tujini večinoma profesionalci.
V Švici
deluje model, kot je bil v Sloveniji delno uveljavljen že v
preteklosti, ko so se v poseben sklad zbirala sredstva na podlagi
prodane hrane, pijače in nočitev v planinskih kočah. V švicarski sklad
se steka določen odstotek od v kočah prodane hrane, pijače in nočitev,
vanj plačujejo društva, ki nimajo svojih planinskih koč, dodajo se še
donacije članov. Poleg tega za vzdrževanje planinske infrastrukture
prispevajo tako država in kantoni kot turistična organizacija, je še
razložil Eržen, vodja Komisije za koče in poti CAA in podpredsednik PZS.
Za
razliko od Slovenije, kjer zelo zahtevne planinske poti vzdržujejo
prostovoljci, jih v tujini večinoma profesionalci (foto Manca Čujež)
Posveta se je udeležila tudi državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Eva Štravs Podlogar,
ki je izpostavila, da aktivnosti v naravi sodijo med najpomembnejše
produkte slovenskega turizma in da rešitve iščejo v integralnem smislu,
saj je problematika planinske infrastrukture vezana na več različnih ministrstev.
V
sosednjih alpskih državah se srečujejo tudi z velikim porastom deleža
gorskih in drugih kolesarjev, kar gre pričakovati tudi v Sloveniji,
preobremenjene kolesarske steze in poti v naravi pa predstavljajo izzive
na področju infrastrukture. Kot je osvetlil Nicolas Gareis iz Planinske zveze Nemčije
(DAV), je razvoj opreme prinesel velike spremembe - s pomočjo e-koles,
ki jih ima v Nemčiji že pet milijonov ljudi, lahko kolesarijo tudi
tisti, ki sicer telesno tega ne bi bili sposobni, zaradi svetilk za na
čelado se podaljša čas, ko lahko kolesarimo, dejavnost pa olajša tudi
spremenjen pogon. Vedno več kolesarjev pomeni tudi vedno večji pritisk
na naravno okolje, ker je narava zanimiva za različne interesne skupine,
pa lahko prihaja do konfliktov. Da gorskih kolesarjev ne bi več
ocenjevali kot tistih, ki vdirajo v naravni prostor, so na Bavarskem zagnali 250 tisoč evrov vreden projekt Gorsko kolesarjenje - trajnostno v prihodnost: "V
ospredju je trajnostni razvoj, pomembni so vprašanje odgovornosti v
primeru nesreče, enotno označevanje in prenosljivost modela na druge
države, pa sodelovanje s šolami, saj so otroci naša prihodnost. Izdali
smo tudi letak s smernicami za gorsko kolesarjenje, cilj katerega je
osveščanje in vzpostavljanje odgovornosti med posameznimi deležniki. Ne
želimo, da ljudje zaradi tehničnih možnosti preživijo noč v gorah, ampak
želimo nagovoriti tiste, ki se ne znajdejo, in preprečiti negativne
učinke na naravo."
Tudi Komisija za turno kolesarstvo PZS je izdala Priporočila za turno kolesarstvo in objavila stališče CAA glede električnih koles
ter že več kot desetletje usposablja turnokolesarske vodnike in osvešča
o sobivanju pri športu v naravi. Pomemben korak naprej je Slovenska turnokolesarska pot,
odprta junija 2016, ki nagovarja širok krog kolesarjev ter je izrazit
primer prispevka k trajnostni mobilnosti, eden večjih projektov na
področju kolesarjenja na Slovenskem in najdaljša tovrstna pot v Evropi,
hkrati pa plete obširno mrežo povezav med planinskimi društvi, lokalnimi
skupnostmi ter ostalimi organizacijami na področju planinstva, turizma
in gostinstva.
Manca Čujež
-------------------
Predstavitve:
------------------------
Medijske objave:
|
