Prvič smo se s celjskimi reševalci pogledali na štartni liniji na Golteh daleč nazaj, res daleč nazaj, leta 1991. Nastopili smo kot skupina GRS Jezersko v okviru GRS Kranj. Ostajamo hvaležni Herlecu - Milču, načelniku GRS Kranj, da nas je popeljal na Golte. Poskrbel je za vse, morali smo le tekmovati. In tudi smo! Imeli smo nekaj smole, Luka je med tekmo moral zamenjati zlomljeno smučko, zdržali smo do cilja. Odprlo se nam je novo »bojno polje« primerno za našo tekmovalno strast.

Tako ne more iti naprej so modrovali mojstrančani in se odločili, da našim zmagam naredijo konec. Na tekmo leta 1994 so prišli s svojo najmočnejšo ekipo: Koflar, Lotrič, Teraž. Priimki so se nam zdeli znani! Na štartu je kar vrelo, med tekmo smo ga žgali, bi rekli celjani! Odločilen je bil zadnji vzpon, ki nam je prinesel zmago. Tudi pri mizi, ko usta polnimo z okusno hrano, je bilo čutiti, da je bil to poseben dan, ki nas je povezal z velikim spoštovanjem drug do drugega.
Kasneje so bile tekme prestavljene na Okrešelj, ki po letu 1997 vabi vse gorske reševalce, da na memorialu doživijo tekmo s prijatelji, ki jih nosijo v srcih.

Dani Kopušar nas je popeljal na tekme na Češkoslovaško. Tako kot Milč, je tudi on poskrbel za vse (tudi za dnevnice - to so bili časi, kaj?!), morali smo le tekmovati. Tekme so bile v parih, princip rally: pohod, veleslalom in šprint, kot v Italiji v tistem času. Po vsaki tekmi smo naredili še zadnji vzpon na zmagovalni oder, se veselili z Markom, Gregom in Danijem na poti domov.

Med zapisi najdem:

• Silvester Jošt - Silvo: »Mar ni nekaj posebnega v gorah nad Okrešljem? Le kako se je lahko zgodila tu tista zlovešča tragedija v torek, 10. junija 1997, ko je pri vajah za reševanje s helikopterjem umrlo pet reševalcev - letalcev: Mitja Brajnik iz Kranja, Rado Markič in Luka Karničar s sosednje postaje Jezersko, zdravnik Janko Kokalj iz Kranjske gore, Boris Mlekuž iz Bovca...«.
• Robert Pritržnik: »Tekmovati na memorialu celjskih reševalcev ima zame poglobljen pomen, saj se na takšen način poklonim vsem preminulim gorskim reševalcem postaje Celje«.
• Špela Zupan: »23. Memorial celjskih reševalcev na Okrešlju je danes, 25. marca, navdušil »družinico« tistih, ki nam je ta šport v veselje in izziv ter radi nagradimo trud organizatorjev - najbolj so veseli naše udeležbe. ...- vedela sem namreč, če naju dveh ne bo, na najlepši tekmi sploh ne bo ženskega para - kar bi sama, kot promotorka tega športa tudi z vsem vloženim trudom v pisanje za Turni.si, sprejela z žalostjo.«
• Anžetov zapis je za tiste, ki ne poznate naših značajev in posebne energije tekem v dvojicah - iti preko sebe, samo za dan tekme ozdraveti, da nastopiš, nastop omogočiš tudi drugemu, si spodbuda, da te drugi spodbuja in ko vez med obema postane vidna vsem, se začne še tekma s časom. Vse na: na spletni strani Gorskega plemena., Turni.si)
• Boris Stropnik: »Želel sem si partnerja, mehkega srca, da te ne razpara, ko se ti ne ljubi, ki te navzgor vleče, ti pomaga na menjavah, ti nese, kar se tebi ne da, predvidi in predčasno reši zamude, navzdol ureže progo pred tabo po najlepši trasi, da se pelješ kot v zibelki, pred ciljem te spusti naprej - tebe veliko zvezdo,...«

Prepričan sem, da ste v sebi začutili tekmovalca, gorskega reševalca, ki komaj čaka, da dobi krila in se spusti na tekmovanja v kraljestvo gora, kjer je njegov pravi dom!

Memorial Laka Karničarja in Rada Markiča in memorial celjskih reševalcev Staneta Veniška in Marka Lihtenekerja štejeta vsako leto tudi za Slovenski pokal in izmenično za državno prvenstvo. Tukaj se srečajo najboljši slovenski turni smučarji, gorski reševalci in tisti, ki polnijo svoje življenje z nepozabnimi dogodki. Kako se spopadajo s progo, s svojimi skritimi močmi in nemočmi, sotekmovalci,...lahko preberete na različnih spletnih straneh. Zapisi vas bodo potegnili v svet spominov, sedanosti in razmišljanje v prihodnost.

Veseli bomo, če boste vsako leto z nami in nam ob vaši skromnosti priznali, da ste nam hvaležni, tako kot smo mi hvaležni vsemu podarjenemu, da to zmoremo!

Milan Šenk