Opravljeni vzponi:

• Hunku, 6030 m - Nova smer, III/45°, 400 m (Matej, Domen, Blaž, Nejc)
• Peak, 5960 m - Spet otrok, 60°/M3, 400 m (Nejc)
• Hunku, 6050m - Sanje so večne, IV/M4+, 60°/40-50°, 750 m (Matej, Domen)
• Peak 6150 m - Makedam bojsi, IV/M5, 80°/60°, 900 m (Matej, Domen)
• Peak 6150 m - Direktna smer, 60°- 85° WI3+ M3, 500 m (Blaž, Nejc)
• Peak 5950 m - II, 300 m (Petra, Neli)
• Peak 5950 m - II, 300 m (Nejc)
• Peak 5930 m - Rampa in kamin M3/55°, 500 m (Nejc)
• Peak 6150 m - Ledena WI4, M4 IV /85°, 700 m (Domen, Nejc)
• Peak 5950 m - II, 300 m (Vid, Krištof)
• Hunku 6050 m - Marčič-Demšar, M3/55°, 500 m (Borut, Nejc)

Vtisi članov odprave:

• Nejc: zanimiva izkušnja. Velika skupina plezalcev, ki je v Himalajo odšla nabirat izkušnje, vsi smo jih nabrali, zagotovo! V bazni tabor nas je vodila pot po popularni treking pisti preko prelaza Mera La. Tabor pa smo zapustili preko prelaza Ambulapcha in po najbolj popularni stezi nazaj v Luklo. Trideset dni v zelenem baznem taboru v objemu belih velikanov smo izkoristili vsak po svoje. Od začetka smo opravili nekaj aklimatizacijskih tur skupaj, potem pa smo se naveze razdelile in sledile svoji poti. Dolina nam je ponudila več vrhov, približno 6000 m visoke, nedaleč od baznega tabora primerne za enodnevne ture. Večjih resnejših tur se niti nismo lotili, saj so nam nižji vrhovi ponudili zadosten užitek in zadovoljstvo.
• Petra: po končani prvi odpravi v Himalajo, sem sama pri sebi analizirala mesec, ki smo ga preživeli tam. Lahko bi se lotila drugače, lahko bi se bolje pripravila, lahko bi seboj vzela manj stvari, ... ampak izkušnja, ki sem jo dobila ima veliko vrednost. Naučila sem se kaj potrebujem in česa ne, kako se pripraviti na turo in jo tudi izpeljati, kakšne cilje si je smiselno izbirati, kako moje telo deluje na taki višini, itd. Predvsem pa sem spoznala nove prijatelje, hribe in ljudi, ki so del tega okolja. Dobila sem tudi ideje, kam bi se rada vrnila in ravno zaradi te izkušnje, mi bo takrat zagotovo lažje.
• Domen: kljub temu da se glavnega cilja odprave nismo niti lotili, sem z odpravo zadovoljen. Splezali smo nekaj lepih smeri v osamljeni dolini, s pogledom na streho sveta. Videli smo kaj pomeni plezati strm led nad 5000 m, se naučili da pilo za brušenje cepinov in derez potrebuješ skoraj vsak dan in da so kokice dober dodatek juhi. Dobro smo se spoznali in se imeli fajn. Verjamem da bomo v prihodnosti še plezali skupaj. Vsi smo bogatejši za izkušnjo, ki mi bo ostala v lepem spominu in koristila pri prihodnjih podvigih. Hvala KA PZS in vodjema za organizacijo in podporo odprave!
• Vid: prva odprava je bila enkratna izkušnja, z veliko hoje, še večjimi nahrbtniki in največjimi hribi. Predvsem se mi je zdela za vse (nas zelence) dobra šola, da smo spoznali kako resen faktor je višina. Kljub temu, da se mi ni izšlo čisto po planu, sem res hvaležen za teh sedem tednov, ki sem jih v dobri družbi preživel pod najvišjimi gorami sveta. Namaste Nepal, do naslednjič!
• Matej: prva izkušnja iz Himalaje mi je prinesla predvsem pozitivne izkušnje glede same odprave. Hribi so visoki, dostopi dolgi in še vedno so »neomejene« možnosti za plezanje novih smeri. Z ekipo na odpravi smo se razumeli super, kar je botrovalo temu, da je odprava skorajda prehitro minila. Imeli smo dokaj dobro vreme, kar smo poizkusili najboljše izkoristi za plezanje. Splezali smo nekaj novih smeri, žal pa glavni cilj ni bil realiziran. Verjetno bolj zaradi naše neizkušenosti in »strahu pred steno«, kot zaradi tega, da ne bi bilo razmer primernih za plezanje. V splošnem pa sem zadovoljen in se še za zagotovo vrnem v Himalajo! Bregov je več kot dovolj :)
• Jakob: zame se je odprava končala kar klavrno in tako zgodaj, da veliko vtisov ne morem dati. Zagotovo pa se je bilo poučno seznaniti s potekom priprav, dogovarjanjem in birokracijo odprave. Zanimivo je bilo spoznati del nepalske kulture, ki te na začetku lahko celo malo navduši, a se hitro pokaže, komu kaj ustreza. Hrana je bila prebavljiva, kadar ni bila pikantna. Domačini pa zelo gostoljubni in ustrežljivi, včasih že kar preveč. A kadar je v turizmu v igri tudi denar, se tudi njihova človeškost pomakne malo na stran. Vsekakor pa se da od njih veliko naučiti. Četudi sem bil prikrajšan za izjemne razglede z baznega tabora in nad njim, lahko rečem, da smo se z ekipo toliko spoznali in povezali, da se bo naveza zagotovo izražala tudi v prihodnje. Hvala vsem za podporo, vodjema za pobudo in organizacijo ter KA PZS za sofinanciranje.
• Krištof: sedaj, ko smo že nekaj časa v civilizaciji, počasi spoznavam, kako pomembne izkušnje sem na svoji prvi odpravi pridobil - in da si v prihodnosti želim nazaj. Zanimivo mi je bilo spremljati, kako smo se postopoma privajali na višino - nekateri hitreje, drugi počasneje. Kljub aklimatizaciji je redek zrak omejujoč dejavnik, zaradi katerega so bile ture zelo naporne, pogovori v šotoru na bivakih ob bolečih glavah pa komaj zadostno razvedrilo, da smo se prebili skozi dolge noči. Izkusil sem ogromne razdalje ledeniških dolin in klel čez majave bloke ob hoji po morenah. Veliko veselje je bilo, ko sva z Vidom pristopila na svoj prvi himalajski vrh nekaj dni pred odhodom iz baze. Iz ostalih neuspešnih poskusov sem se naučil veliko (še boljša kondicijska pripravljenost, izbira plezalnih ciljev, zgoden start ...). Malokaj pa je bilo bolj veličastno kot prebujanje s pogledom na osončeni Chamlang ali kot nočni pogled nanj z nešteto zvezd na nebu. Sicer pa je bila že samo prisotnost v hribih takih razsežnosti in lepot velik privilegij. Zelo me je presunila tudi tamkajšnja kultura in preprostost domačinov. Hvala celotni ekipi (predvsem pa Dolfi in Nejcu za vse nasvete) - z vami so bile prve himalajske izkušnje zelo prijetne.
• Neli: odprava pod Chamlang je bila eno boljših doživetij. Naučila sem se ogromno stvari, ki bodo zelo pomembne za prihodnjič. Družba, ki ji zdaj lahko rečem prijatelji, nepopisno lepa lokacija in visoki hribi so poskrbeli za mnogo avantur. Dogodivščina, ki se je bom vedno rada spominjala. Samo enkrat je lahko prvič!
• Borut: v dobrem mesecu pohajkovanja smo doživeli marsikaj lepega. Žal smo že na dostopu do baze spoznali, da gibanje na takih višinah prinaša s sabo tudi težave. saj se je moral eden izmed članov zaradi tega precej prezgodaj vrniti v dolino. Ostali smo, kljub grenkemu priokusu lepo preživeli čas v bazi. Na začetno nestanovitno vreme smo se privadili in poskusili čim več iztržiti iz vsake dane priložnosti. Naučili smo se, da tudi moderne vremenske napovedi v tistih krajih niso zanesljive, da se tako visoko pozna vsak odvečen kilogram, ter da se splača vztrajat, tudi kadar ne deluje vse idealno. Mesec dni v tako lepi dolini in ob dobri družbi hitro mine, vendar smo domov odšli bogatejši za pravo himalajsko izkušnjo, ki je ne bom nikoli pozabil, pridobljena spoznanja pa v prihodnost še z veseljem izkoristil.
• Blaž: Himalaja, gorstvo v katerega se podaš te vedno objame s celimi rokami. Naj bo to bolečina, veselje, trpljenje, žalost, prijateljstvo, užitek, ko si tam moraš ta objem sprejeti! Glavnega cilja sicer nismo dosegli smo pa opravili zanimive vzpone in preplezali nekaj prvenstvenih smeri. Mladi alpinisti, ki so se prvič spoznali z delovanjem na takšni odpravi so ugotovili, da je nošenje težkih nahrbtnikov, višina, dolgi dostopi preko ledenikov do sten vse prej kot udobno in lagodno. Celotna ekipa je doživela nova spoznanja, ki so se zapisala v poglavja naših življenj. Odpravo ocenjujem kot uspešno. Zahvaljujem se celotni ekipi, sponzorjem, Komisiji za alpinizem in ostalemu osebju PZS, ki so pomagali realizirati odpravo. Bilo mi je v veselje! Objem naj ostane!

Poročilo pripravil Blaž Naveršnik, fotografirali člani odprave