Na intervju smo povabili Francija Savenca in uredništvo portala Gore-ljudje.

V rubriki Z nami na pot vas vabimo v sredogorje Karnijskih Alp, in sicer na Monte Monticello, Monte Vualt, Monta Dauda in Monte Rossa in Monte Taiet, kjer nogen vrh ne presega višino 1800 metrov.

Podajamo se tudi v svet brezpotij, pa s teleskopom opazovat nebo na Kredarici in objavljamo razlago o tem, da vsak elektronski zemljevid ni dober zemljevid.

Pišemo o pomenu dobre planinske opreme in kako so nanjo opozarjali v preteklosti, o umirjanju prometa v dolini Vrata, v Planinčkovem kotičku zgodbo pripoveduje planinska žlica, predstavljamo pa tudi peti družinski tabor v Bavšici.

Članek o oskrbništvu planinskih koč izzivu za mlade, kjer najdete številne izkušnje in krajše pogovore z oskrbniki planinskih koč, bo uporabljen kot dodatno gradivo tekmovalcem na državnem tekmovanju Mladina in gore 25. januarja 2020 v Spodnji Idriji.
V vzgoji ne spreglejte o poškodbah pri plezanju (kakšne so, kako ukrepati, kaj pa preventiva ...) in pri vremenu o prepoznavanju oblakov.

Sledijo stalne rubrike: narava, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, planinska organizacija, novice in v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

 Uvodnik, kazalo

Od El Castilla do Sapphire*

Pred približno 40.000 leti so naši predniki začeli slikati na stene jam. Mogoče že prej, vendar strokovnjaki najstarejše ohranjene slikarije uvrščajo v to obdobje. Večinoma gre za motive živali in odtise rok, njihov namen pa naj bi bil označevanje ozemlja, iniciacija ali del verskih obredov. Torej komunikacija med ljudmi, kakršna so (bili) tudi možici, totemi, poslikava teles in drugi znaki, iz katerih se je pozneje razvila pisava. Podob ljudi iz časa prvih jamskih poslikav ne najdemo, verjetno zaradi tabujev, ki jih je narekovalo takratno verovanje. Eni so bili torej za, drugi proti, vendar so stenske slikarije ponekod ostale ohranjene vse do danes in v različnih formah svoje poslanstvo opravljajo še naprej.

26. avgusta 1778 so se na Triglav povzpeli štirje srčni možje. Preden so se podali v avanturo, ki je za zmeraj ostala zapisana v kolektivno zavest slovenstva, so se o razmerah okoli gore skoraj zagotovo pozanimali pri lokalnih gorskih vodnikih in v okoliških gostilnah, kolikor jih je bilo. Iskali so informacije - kakršne koli so že bile, so bile koristne, seveda pa so se dobro zavedali, da se bodo o tem, ali držijo ali ne, morali prepričati sami. Uspelo jim je. Na vrhu so v kamen vklesali začetnice svojih imen (tudi na Zoisa in Hacqueta ter nekaj drugih niso pozabili) in s tem pustili informacijo, da so bili tam. Prvi. Če bi danes naredili kaj podobnega, bi jih poleg vsesplošnega zgražanja čakala še vsaj kazen za uničevanje narave v Triglavskem narodnem parku. Da ne govorim o tem, da jih verjetno ni bilo malo, ki so vzpon na naš najvišji vrh v tistem času videli kot pravo bogokletje in izzivanje usode.

Leta 1895 je Slovensko planinsko društvo izdalo prvo številko Planinskega vestnika. V času prebujanja narodne zavesti je imelo glasilo močno povezovalno vlogo, bilo pa je tudi sredstvo za izobraževanje in informiranje vseh, ki jim je bil blizu gorski svet. Zagotovo vsem takrat ideja o izdajanju revije ni bila blizu - enim zaradi simpatij do Nemcev, drugim zaradi misli, da bi morali informacije o gorah iskati na papirju in ne v gostilnah in kočah pod gorami kakor nekoč. Verjetno je kdo ob tem celo pomislil, da se bo pristni stik z ljudmi zaradi tega izgubil. Pa se ni in tudi Planinski vestnik izhaja še zdaj. Po drugi svetovni vojni je oblast zagovarjala kolektivizem, ga postavljala pred elitizem in dajala prednost večjemu številu plezalcev v lažjih kot manjšemu številu plezalcev v težjih smereh. Mladi rod, ki je želel plezati (in tudi je plezal) v težjih smereh, ni imel vodničkov z vrisanimi smermi s šesto stopnjo težavnosti, takrat najvišjo oceno za težavnost smeri. Leta 1954 so Igor Levstek, Rado Kočevar in Mitja Kilar (menda) kljub nasprotovanju vodstva Planinske zveze izdali prvi tovrstni vodniček, V naših stenah. Spet sprememba, informacije so se v nekaterih očeh iz koč in Planinskega vestnika preselile v knjige. In do danes ostale nepogrešljiv del alpinizma.

V devetdesetih letih so se pojavile prve spletne strani o gorništvu in alpinizmu. Mnogo ljudi je zmajevalo z glavami, češ, kaj nam to pomaga, naj nosimo s sabo računalnike? Kaj se je zgodilo s starimi dobrimi vodnički? Vodnički so kljub vsemu ostali, v manjši meri, drži, a vendar. Ostale so tudi spletne strani, pridružila pa so se še družbena omrežja, ki marsikomu seveda spet niso po godu. Kot tudi ne pametni telefoni, navigacijske naprave in pametne ure, ki jih uporablja vedno več ljudi.

Na koncu je popolnoma vseeno, kje dobimo informacijo, ko gre zares - od markacije (saj je to z malo domišljije tudi stenska slikarija s podobno funkcijo, kot so jih imele tiste izpred 40.000 let), možica, oskrbnika koče, gorskega vodnika, iz Planinskega vestnika, vodnička, s spletne strani, pametnega telefona, ure ali navigacijske naprave. Ohranjamo vse in nobena ni zares zamenjala ali celo izključila svojih predhodnikov. Dejstvo pa je, da se moraš na koncu vedno odločiti sam. Več izbire pomeni večjo varnost, pametna uporaba z upoštevanjem zakonitosti določenih informacij pa odgovornost. V tej številki Planinskega vestnika se posvečamo spletnim stranem, ki so danes nepogrešljivi del gorniškega vsakdana. In prav nič ne bomo jezni, če boste informacije, ki vam jih ponujamo, preverili še kje drugje. Planinski vestnik ostaja z vami in podaja roko vsem drugim virom informacij - starejšim in mlajšim.

----------
* El Castilla je jama v Kantabriji v Španiji, kjer so najstarejše najdene poslikave; Garmin Fenix 5X Sapphire je ena najsodobnejših »pametnih ur«.

Marta Krejan Čokl