Pod okriljem dogodka Ljubim gore, berem gore bo
v sredo, 11. decembra 2019, ob 18. uri
v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani
srečanje alpinistov in predstavitev jugoslovanskih alpinističnih himalajskih odprav (JAHO)
Kangbačen 1965 in Anapurna 1969, od katere letos mineva 50 let.
Vljudno vabljeni! |
V sredini 20. stoletja je po svetu še vedno odmeval prvi vzpon na Everest Edmunda Hillaryja in Tenzinga Norgaya
leta 1953, v Himalaji je bil to čas velikih in dragih odprav, prvih
sedem slovenskih himalajcev pa je leta 1960 odšlo na pot v zelo skromnih
razmerah. Cilj odprave pod vodstvom Staneta Kersnika je bil Trisul v indijski Himalaji. Aleš Kunaver in Ante Mahkota sta s prvenstveno smerjo na Trisul II (6690 m) opravila prvi slovenski oz. jugoslovanski vzpon na šesttisočak, skupaj z Marjanom Keršičem - Belačem sta se povzpela tudi na Trisul III (6270 m). Člani odprave so bili še Ciril Debeljak - Cic, zdravnik Andrej Robič in novinar Zoran Jerin.
Kljub neuspelemu prečenju do glavnega vrha je bila odprava uspešna z
vidika nabiranja himalajskih in organizacijskih izkušenj.
Leta 1960 so se slovenski alpinisti v Himalaji povzpeli na šesttisočaka Trisul II in Trisul III (foto Aleš Kunaver)
Leta 1965 se je v Himalajo odpravila druga jugoslovanska alpinistična himalajska odprava z dvanajstimi člani: vodja Jože Govekar - Jozva, zdravnik Jože Andlovic, Marko Butinar, Ciril Debeljak - Cic, Pavle Dimitrov, Ljubo Juvan, Anton Sazonov - Tonač, Metod Humar, Pavle Šimenc - Pablo, Tone Škarja ter novinar Zoran Jerin in znanstvenik Andrej O. Zupančič. Cilj je bil še neosvojeni vrh Kangbačen (7902 m), ki je tudi po jugoslovanskem poskusu ostal nedotaknjen, čeprav sta Dimitrov in Sazonov bivakirala na 7800 metrih, le sto metrov pod vrhom. Juvan in Humar pa
sta kot prva pristopila na Koto 7538 m, kot se je takrat imenoval
Jalung Ri in danes velja za drugi najvišji vrh, ki smo ga kot prvi
osvojili Slovenci. "Nekaj več kot dvotedenski pristop do gore - vroče
sonce, monsunsko deževje, blato, pijavke, uši ... Povsem drugačna
Himalaja, kot sem si jo predstavljal. Na gori pa močna želja po zavzetju
vrha, odločitev za bivak dobrih sto metrov pod vrhom. Danes sem miren
in vesel, da vse nespameti in negotovi koraki tistega časa niso bili
zaman in je slovenski alpinizem v samem svetovnem vrhu," se spominja Anton Sazonov - Tonač.
 Člani druge jugoslovanske alpinistične himalajske odprave Kangbačen 1965: zgoraj z leve Jože Andlovic, Marko Butinar, Ciril Debeljak, Pavle Dimitrov, Jože Govekar in Metod Humar, spodaj Zoran Jerin, Ljubo Juvan, Anton Sazonov, Pavle Šimenc, Tone Škarja in Andrej O. Župančič (arhiv Toneta Škarje)
Ob tretjem odhodu v Himalajo leta 1969 so alpinisti znova želeli
poskusiti na Kangbačnu, a jim nepalske oblasti niso izdale dovoljenje za
vzpon na to goro, ampak za Anapurno II. Pod vodstvom Aleša Kunaverja jim je uspel drugi pristop na 7937 m visoko Anapurno II, ki sta ga opravila Kazimir Drašlar - Mikec in Matija Maležič - Matic, ter tretji pristop na 7540 m visoko Anapurno IV, na katero so stopili Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver.
Oba vrhova so dosegli v klasičnem odpravarskem slogu, s postavljanjem
višinskih taborov, pritrjevanjem vrvi in velikim številom alpinistov, ki
so v navezah dlje časa delovali za uspeh na gori. Člani odprave so bili
tudi Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov - Tonač, Franc Štupnik - Cicko, novinar Zoran Jerin in botanika Tone Wraber in Andrej Martinčič.
Odprava na Anapurni II in IV je bila najuspešnejša alpinistična odprava
tisto jesen v nepalski Himalaji, hkrati pa so se na njej alpinisti že
spogledovali z magično mejo 8000 metrov, kar je bila nepogrešljiva
popotnica za odpravo v južno steno Makaluja.
 Jugoslovanska alpinistična odprava na Anapurno II (v ozadju) in Anapurno IV, najuspešnejša odprava leta 1969 v nepalski Himalaji (foto Lojze Golob)
"Odprava JAHO III se je zgodila v času, ko se je končalo
osvajanje vrhov in se je začenjala doba osvajanja himalajskih sten.
Anapurna ni bila naša izbira, določil nam jo je pristojni uradnik na
nekem uradu v Levji palači v Katmanduju. Vzemi ali pusti, tole imate, da
vidimo, koliko vas je v hlačah. Tako je bilo, v Himalajo smo prihajali
kot zamudniki. Potem smo na mah zlezli na dva vrhova, Anapurno IV in
Anapurno II. Torej zmoremo. To je bil uspeh članov odprave, sanje
prejšnjega in spodbuda prihajajočemu rodu. Kronisti so zapisali, da je
bila to najuspešnejša odprava jeseni 1969. Začetnikov? Ali pa se je samo
končala učna doba? Tistih nekaj koncev prstov, ki so končali v nekem
nepalskem kurniku, je le še spomin," dogajanje pred pol stoletja slikovito opiše Kazimir Drašlar - Mikec.
Člani tretje jugoslovanske alpinistične himalajske odprave leta 1969 na Anapurno II in IV: z leve stojijo Franc Štupnik - Cicko, Klavdij Mlekuž, Jože Andlovic, Aleš Kunaver, Anton Sazonov - Tonač, Tone Wraber, Matija Maležič - Matic, Kazimir Drašlar - Mikec in Zoran Jerin, med njimi in v sprednji vrsti ekipa šerp z vodjo, znamenitim Anulujem (tretji z leve spredaj), prvim možem na Južnem sedlu Everesta (foto Lojze Golob)
Oktobra 1975 je slovenska alpinistična odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja po
prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega Makaluja
in s tem dosežkom postavila Slovenijo ob bok himalajskim velesilam, saj
je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Leta 1977 sta vrh
Gašerbruma I (8068 m), drugega slovenskega osemtisočaka, dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik,
ki sta 13. maja 1979 kot prva Slovenca stopila tudi na najvišjo goro
sveta - Everest (8848 m). Dva dni pozneje so vrh dosegli še Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu, vodja odprave je bil Tone Škarja, ki opiše dragoceno popotnico prvih treh JAHO za nadaljnji razvoj slovenskega himalajizma: "Čeprav
smo bili Slovenci novinci v Himalaji, sta že prvi dve odpravi - Trisul
'60 in Kangbačen '65 - začrtali duh tudi za naslednje: nova smer in nov
vrh. Sta pa uradno bili neuspešni, saj nista dosegli glavnega, temveč le
stranske vrhove. Čeprav si je tretja odprava zadala nalogo opraviti
popravni izpit na Kangbačnu, so ji Nepalci dovolili le ponovitev vzpona
na Anapurno II (in IV). Z vzponom na oba vrhova smo potrdili sposobnost
plezanja na velikih višinah. Tudi četrta odprava je namesto za Kangbačen
dobila dovoljenje za Makalu. Vrha ni dosegla, je pa preplezala južno
steno. Dolg na obeh gorah smo poravnali v naslednjih letih: Kangbačen
1974 in Makalu 1975. Posebno zadnji nas je uvrstil med himalajske
velesile. Od takrat naprej je zgodba znana - vse do zadnjega
osemtisočaka, Anapurne, leta 1995."
Tabor 3 pod Anapurno II (levo) in Anapurno IV (foto Kazimir Drašlar - Mikec)
Zgodba je znana, slovenski alpinisti so se na 14 najvišjih vrhov sveta povzpeli v 20 letih, večinoma po prvenstvenih smereh: leta 1975 na Makalu (8463 m), dve leti pozneje na Gašerbrum I (8068 m), leta 1979 na najvišji vrh sveta Everest (8848
m). Leta 1984 je napočil čas za Manaslu (8163 m) in dve leti pozneje za Broad Peak (8047 m) in Gašerbrum II (8035
m). Leta 1987 so stopili na vrh Daulagirija (8167 m), leto pozneje na Čo Oju (8201 m), leta 1989 na Lotse (8516 m) in Šišo Pangmo (8046 m). Leto pozneje so dosegli Nanga Parbat
(8125 m), leta 1991 Kangčendzengo (8586 m), dve leti pozneje K2 (8611 m) in leta 1995 Anapurno I (8091 m), ki je bila zadnji, štirinajsti osvojeni slovenski osemtisočak.
Manca Ogrin
-------------------------
Povezane novice:
------------------------
Medijske objave:
|
