Anton Sazonov - Tonač je letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo v alpinizmu in ime meseca februarja na radiu Val 202. Mi pa smo ga povabili na pogovor, gotovo vas bo navdušil.

V rubriki Z nami na pot vas vabimo nad v Karnijce, in sicer v okolico prelaza Passo di Monte Croce Carnico, na Cimo Avostanis (2193 m), Monte Terzo (2034 m), Monte Floriz (2184 m) in Cresto Verde (2086 m).

Pišemo o našem praznovanju 125-letnice z veseloigro Uredniki gredo v nebesa, o osnovnih podatkih o današnjem stanju na področju varstva narave, kako varneje v gore, kaj narediti, če pride do padca, zvina, o povečanju števila članstva v planinski organizaciji, podelitvi priznanj najuspešnejšim na področju alpinizma, športnega in lednega plezanja ter turnega smučanja, ki so s svojimi dosežki najbolj zaznamovali leto 2019. Podali smo se na konferenco o planinskem gospodarstvu, na filmski festival in v zgodovino med planšarje.

Veliko doživetij je našlo pot v marčno številko Vestnika, med njimi o pomladi na Volovji rebri, o odpravi na Gjačung Kang, od katere mineva dvajset let, o prelepem sončnem vzhodu na Mojstrovkah.

Sledijo stalne rubrike: kolumna, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, literatura, planinska organizacija, film, v spomin - kjer se spominjamo častnega člana PZS in častnega predsednika PD PTT Jožeta Dobnika, in alpinista Sandija Blažine, pionirja slovenskega povojnega alpinizma in prizadevnega planinskega delavca.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Planinski vestnik že najdete v spletni trgovini PZS, kioskih in bolje založenih trgovinah. Naročniki tudi že doma v svojih nabiralnikih.

 Uvodnik, kazalo

 Iz nebes na realna tla

Pretekli tedni so bili za slovensko planinstvo precej pestri. Konec januarja je Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije podelila priznanja najuspešnejšim v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnem smučanju v letu 2019. Letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo v alpinizmu je postal alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik Anton Sazonov. Tonač, kot ga kličemo, je - kot je zapisala Manca Ogrin - že več kot šest desetletij zvezda stalnica slovenskega alpinizma, za starejše prekaljen stari maček, za mlajše generacije legenda.

Zanimivo, kolikšnega odziva je bilo deležno to priznanje v občilih. Tonač je sodeloval v več intervjujih za tiskane medije in tudi v radijskih pogovorih, med drugim je bil ime tedna in ime meseca februarja na radiu Val 202. Zaradi visokega priznanja smo tudi mi s Tonačem opravili razgovor, čeprav smo daljši intervju z njim objavili pred časom ob njegovi osemdesetletnici.

Drugi dogodek je bil letošnji 14. Festival gorniškega filma 2020, ki je kot običajno potekal na več krajih po Sloveniji in nam ponudil pestro paleto odličnih filmov. Tudi festival je doživel velik odmev, saj se je o tem veliko pisalo in govorilo v različnih medijih. Da so gore, alpinizem in gorska kultura v javnosti tako popularni, nas seveda izredno veseli.

Osrednji dogodek za nas pa je bila seveda 125-letnica revije, o kateri smo se razpisali v letošnji februarski številki. Ko sem konec lanskega novembra na uredniškem sestanku začel s to temo, si niti v sanjah nisem predstavljal, kaj se bo iz tega izluščilo. Ob 110. obletnici leta 2005 smo imeli v Cankarjevem domu osrednjo proslavo, združeno z obletnico odprave na Makalu in postavitve Aljaževega doma. Bil je kar velik dogodek v polni Linhartovi dvorani v Cankarjevem domu. Ob 120-letnici kaj posebnega ni bilo, zato se mi je zdelo, da bi tokrat lahko organizirali nekaj bolj odmevnega.

Zadevo je prevzela urednica Marta, ki me je kmalu presenetila s svojo idejo o predstavi z naslovom Uredniki gredo v nebesa. Takoj sem bil za, čeprav sem vedel, da mi ne bo lahko, ker sem imel največ besedila, pa še nikakršnih igralskih izkušenj nimam. Ampak tako kot sem se sam odločil za aktivno udeležbo, so se tudi ostali člani uredništva, skupaj z lektoricami in korektorico, pa Hedviko, ki skrbi za nas na PZS. S tem, kar so v prispevku v tej številki zapisali naši uredniki, se popolnoma strinjam, in sicer da smo se na vajah za predstavo sami dobro zabavali, s tem pa so se naše vezi, ki so že tako ali tako trdne, še poglobile. Če smo se na vajah še vsi po malem lovili in se motili, smo predstavo v živo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani izvedli brez napak. Tako kot je zapisal naš Mire, smo občutili vsi: »Naša velika želja, da bi predstavo izvedli v najboljši možni maniri, je dosegla višek, ko sta se želja in energija posameznikov združili v skupni zanos in zagon. Na zaresni izvedbi sem ta skupni paket energije (skoraj) fizično občutil in ponesel me je v višave.«

Tudi obletnica Planinskega vestnika je doživela veliko medijskega odmeva, med drugim sem bil imenovan za ime tedna na Valu 202. Novinarji so me vprašali, kako nam uspeva izdajati tako lepo revijo. Moj odgovor je preprost: z ekipo se dobro razumemo. Vsak urednik ima možnost dati in uresničiti svoje pobude. Vsak predlog je dobrodošel, nikogar ne zavrnemo. Če pa kdaj kateri ni sprejemljiv, se o tem odkrito in z argumenti pomenimo. Zavrnitve ne dojemamo osebno. Ne zgodi se redko, da tudi sam pod težo argumentov spremenim stališče. Vsakdo skrbi za svoje področje, med seboj pa tesno sodelujemo, si pomagamo, si pregledujemo in dopolnjujemo članke. Vsako leto se poleg rednih sestankov srečujemo tudi na drugih srečanjih, kjer sodeluje širša ekipa sodelavcev, tudi z družinskimi člani, in to nas povezuje. V taki ekipi je res užitek delati. Rok Kužel mi je na Valu 202 postavil zanimivo vprašanje, ali pride kdaj do ustvarjalne teme. Se zgodi, a ne prav pogosto. Zdi se mi pa, da nas je urednike ta predstava v tolikšni meri pritegnila in okupirala, da smo se nekoliko utrudili. Vendar je treba revijo pripravljati vsak mesec (z izjemo avgusta), kar pomeni, da za nas ni praznikov. Iz veselega praznovanja smo iz nebes padli na realna tla in le upam lahko, da nam bo čim prej spet uspelo ujeti pravi delovni ritem.

Hvala vsem, ki ste nam ob jubileju čestitali, mi pa gremo z revijo naprej!

Vladimir Habjan