|
Bilo je 21. septembra leta 1949. Na Korošici smo se mudili več dni. Plezal sem različne smeri, tri dni prej z Darom Dolarjem Herletovo smer v Ojstrici. Naslednji dan sva z Ivanom Arnškom preplezala prvenstveno Desno smer v Ojstrici, nato še Šarlahovo v Vršičih z Olgo Kekec. V Kocbekov dom je prišel tudi Cic, s katerim sva načrtovala novo smer v Dedcu. Ta naj bi potekala po sredini, v sami vpadnici vrha: direktno čez previse in navpične plošče med Levo in Desno smerjo. Dolgo sva ogledovala skalnati zid z vseh strani. Pod vrhom je polica, ki daje možnost počitka nad previsno Črno steno. Bila sva v odlični formi, zato sva se odločila poskusiti. Že takoj nad skrotjem je stena pokazala zobe. Strmina je postajala vedno bolj previsna in stojišče pod Črno steno, ključnim mestom, je nudilo oporo le delom stopal. Črna plošča je bila takrat polna neznank. Varovanje na bornem stojišču je bilo zelo problematično. Cic je sicer zabil nekaj klinov, na katere se ni bilo mogoče zanesti, do police pa je bilo potrebno čez nevarne odseke kar prosto plezati. To je bilo zares Cicevo vrhunsko delo. To sem videl, ko sem varovan od zgoraj sledil previsni plošči z bornimi oprimki. Šele pozneje sva se zavedala, kako sva tu čez nesla glavo naprodaj. Da je kasneje omahnil v lažjem previsu nad polico, se nisem čudil. Sva pa takrat oba tako rekoč obvisela na dobrem stojišču ob edino dobrem zabitem klinu, ki ga je v razpoko zasadil ravno on. Pri padcu njemu ni bilo nič, meni pa je kar dobro ožgalo dlani. Tudi sled vrvi čez ramo je bila vidna še kar nekaj časa.
Takole je Cic opisal vzpon (Planinski vestnik, 1950):
Mar se nisem razbil na neusmiljenih ploščah Dedčeve stene? Počasi se mi je vračala zavest. Visel sem na vrveh, obrnjen z obrazom od stene in se rahlo zibal sem in tja. Roke so brez moči visele ob telesu. Kje sem zbiral moči, da sem zlezel k Radotu, ne vem. Padel sem k njemu in mu stisnil roko. Storil je nekaj, s čimer se je oddolžil za vse napore, ki sem jih prebil v Črni plošči pod polico. Nežno kot mati otroka sem božal zeleni vrvi, ki sta zdržali tonsko težo udarca. Bila je to največja preizkušnja zanju in sta jo odlično prestali. Zahvalil sem se z očmi klinu, ki je zdržal mene in še Radota. Kot bi slutil že prej, sem prav tega zabil vestno in do glave. Ostal je na svojem mestu v trajen spomin. ...
... Na vrhu naju je sprejelo toplo sonce. Kot omamljena sva se usedla na mehko travo. Bila sva zopet srečna in vesela, saj sva doživela nekaj, kar je dosegljivo le redkim. Spoznala sva v teh dveh dneh, najtežjih v najinem gorskem delovanju, kje je meja človeške zmogljivosti, spoznala sva, kaj pomeni tovarištvo, ki je prvi pogoj življenja in uspešnega ustvarjanja vsega, kar stoji na zemlji.
 Ciril Debeljak - Cic pleza prvi raztežaj Centralne smeri v Dedcu. Nekoliko višje je prvo borno stojišče, kmalu za tem pa Črna plošča. (foto Rado Kočevar)
Žal takrat nisem imel fotoaparata, a sem imel veliko željo posneti ta vzpon. Zato sem predlagal, da on napravi prvo ponovitev, jaz pa s strani poskušam napraviti kakšen dober posnetek. Črni steni se je namreč dalo vsaj deloma toliko približati, da bi z raznih strani ujel detajle. Cic je bil navdušen, a največji problem je bil Cicu najti ustreznega soplezalca. Šele tri leta kasneje sta Cic in Mitja Kilar izvedla prvo ponovitev. Sam sem ju spremljal do vstopa. Napravil sem dva posnetka in potem odšel na vzhodni rob stene, da bi fotografiral Črno steno. In glej ga zlomka - zmanjkalo je filma! Tako sem prvo ponovitev posnel samo na začetku smeri.
Danes je v smeri že kar nekaj železja, nekaj let pozneje pa je že nova generacija mlajših plezalcev premagovala še težje smeri. Razvojna pot našega alpinizma je šla hitro naprej in tako je prva šest plus ostala le spomin na mojo generacijo. Ko se danes oziram nazaj, pa moram priznati, da sva s Cicem pri vzponu imela tudi malo sreče. Prav lahko bi zadeva imela drugačen konec. Pred prvo ponovitvijo Centralne smeri, ko sem se pripravljal na fotografiranje, sem še enkrat pokukal v smer. Hotel sem preplezati previs nad polico, kjer je Cic omahnil. Bilo je 19. julija 1953 in v steno sem se odpravil z Milanom Pintarjem - Mikom, s katerim sem tisto poletje precej plezal. Na plezalnem taboru na Okrešlju sva med drugimi preplezala novo smer v Štajerski Rinki, nekaj dni prej pa varianto po polici do Centralne smeri. Do klina na polici nad Črno steno, kjer sva obvisela s Cicem, sva prišla po dokaj udobni, a zračni polici iz Leve smeri. Previs sem nato, varovan s klinom, tudi preplezal. V votlini nad njim je še vedno samevalo orlovo gnezdo. Na fotoaparat sem ujel tudi Mika pred začetkom police.
Klini za čokolado
22. avgusta 1949 sva z Danico Pajer preplezala tudi novo smer Kočevar-Pajer v severni steni Velikega Vrha nad Robanovim Kotom. Smer poteka levo od Herletove smeri. Razen enega mesta ni posebnih težav. Imela pa sva malo klinov, zato sem soplezalko prosil, da jih čim več izbije. Na najtežjem mestu sem ji za trud celo obljubil čokolado. Vse pa je počasi šlo v pozabo, tako opis smeri kot obljuba. Več kot pol stoletja pozneje na srečanju alpinistov veteranov me je nekdanja soplezalka v šali spomnila na obljubo. Seveda sem jo moral izpolniti ...
Na Korošici smo se v tistih časih srečavali s Štajerci v vseh letnih časih. Celjsko planinsko društvo je kočo delno oskrbovalo tudi pozimi. Vedno je bilo prijetno, tudi po zaslugi obeh omenjenih oskrbnikov. Tu smo imeli tudi več plezalnih tečajev. V spominu mi je ostal zimski, ki ga je vodil inž. Vinko Modec, jaz pa sem sodeloval kot inštruktor. Obiskali smo vse okoliške vrhove, nekatere tudi s smučmi. Nepozaben je bil smuk s Planjave. Marjan Perko pa je imel s seboj še lavinskega psa in je tečajnikom prikazal njegovo vlogo pri iskanju ponesrečenca.
Ivan
Na skupnem posnetku na Planjavi manjka Ivan Arnšek. Dan prej se je tiho poslovil. Meni je zaupal, da odhaja v emigracijo, ni pa navedel razlogov za to nenadno odločitev. Jaz ga seveda nisem spraševal, govoril pa o tem takrat in pozneje nisem z nikomer. Nekdo bi morda to lahko napačno razumel, saj so bili pač drugi časi. Zelo mi je bilo žal, da ga z nami v gorah ne bo več. Bil je čudovit prijatelj. Dvakrat sva se potem še srečala v Avstriji. Novo življenje si je ustvaril v Argentini v kraju San Carlos de Bariloche, kjer je tudi obiskoval okoliške vrhove. Ustvaril si je lepo družino, vzgojeno narodno zavedno.
Po 49 letih pa sva se zopet srečala že v samostojni Sloveniji, in sicer v Podkorenu na poroki njegovega sina. Prve besede, potem ko sva se objela, so bile: »In bratje vsi enaki smo ...« Prav tako smo namreč zapeli takrat ob prvem srečanju v tisti votlini pod vrhom Ojstrice v zavetju pred dežjem po plezalni turi v severni steni Škarij, davnega leta 1948. Po srečanju v Podkorenu po tolikih letih je potem vsako leto redno obiskoval domovino. Vedno sva odšla na kak lep izlet po Sloveniji. Neverjeten spomin je imel, po skoraj pol stoletja je omenjal podrobnosti, katere sem tudi jaz že pozabljal! Ob zadnjem obisku leta 2009 sem ga peljal čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino in Robanov kot. In ko sva se za hip ustavila pri seniku, je govoril: »Kakor da bi vse bilo še včeraj.« Dva meseca kasneje pa se je po vrnitvi v Argentino žal za vedno poslovil.
>>> Odlomek je iz knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja avtorjev Rada Kočevarja in Mojce Volkar Trobevšek (Planinska založba PZS, 2019).
Rado Kočevar (1928), leta 2018 skupaj s Francetom Zupanom prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu,
je eden najuspešnejših slovenskih alpinistov. Pripadal je prvi povojni
generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov
pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Po vojni so začeli
tako rekoč od začetka. Večkrat lačni kot siti so se najprej lotevali
ponovitev predvojnih smeri in se učili od velikih mojstrov, ki so po
vojni počasi zaključili alpinistično pot. Potem so prišle na vrsto
prvenstvene. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki
so bile za tiste čase na meji možnega. S peto in zgornjo šesto
težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije
in opravili tudi z nekdanjimi predsodki. »Radova zgodba na
videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. V sodobnem svetu, ki
je velikokrat poln lažnivega blišča in zaigranih čustev, se ne počuti
najbolje. Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega
dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne
vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega
človeka.«- Mojca Volkar Trobevšek, urednica in soavtorica knjige ------------------------- Povezane novice:
|
