|
Nagajiv pomladni vetrc je otresal oblačke rumenega prahu z leskovih grmov ob cesti. Pri Mariji na Belem produ še ni odbila niti deseta, ko je pet otovorjenih mož že jemalo pot pod noge. Še pred južino so zapustili Kranjsko Goro, da bi se pred večerom že zatekli pod domačo streho v Trenti. Pišnica je glasno žuborela in skoraj zadušila potrkavanje cokel in močnih palic, na katere so se opirali tovorniki. Krošnje na ramah so imeli zvrhano polne dobrin, ki jih je v Trenti in na Bovškem primanjkovalo. Brsteče listje je sveže dišalo in sončni žarki so silili skozi njegovo mlado, prosojno zelenje. Korakali so počasi, preudarno in enakomerno, kakor vsi izkušeni hodci, ki hranijo moči za dolge napore.
Bela cesta je postajala vedno ožja. Dva dni prej so z domače strani prignali trop ovac in koz ter na hrbtih prinesli nekaj tovorov surove volne, na drugi strani vse prodali, zdaj pa so se z nakupljenim vračali. Prisojnik se je bleščal v soncu, pokrit s sežnjem svežega snega, ki ga je nasulo predvčerajšnjim. Z drobnico so še pravočasno ušli, na Vršiču je padalo in snežinke so se šele začele mešati med dež, ko so se že spuščali proti dolini. Morali so zadrževati trop, da jim ni pobegnil naprej po slabih poteh, po katerih so Kranjskogorci občasno spravljali les. Verjetno bi bilo pametneje počakati še kakšen dan, da bi se obletelo. A nihče ni tega naglas predlagal. Nekateri so tovorili že vrsto let in so morda nekoliko otopeli, mlajši pa se niso oglašali. In Vršič je bil naravna povezava med Zgornjesavsko in Soško dolino, ki so jo uporabljali že od vekomaj.
Šele v Klinu jih je dohitelo opoldansko zvonjenje. Tu je pot postala bolj strma in korak se jim je skrajšal. Slišati je bilo le dihanje iz pljuč, ki so nenasitno zahtevala zrak. Ta se je kljub sončnemu dnevu ohlajal in že kmalu se jim je poznala sapa. Do vrha je bilo še daleč, ko so stopili na prvi sneg. Od Mojstrovke je vsaj dvakrat zabobnelo, sneg na pobočjih je bil težak, mehak, in silil je proti dolini. A tega so bili vajeni in tveganje so sprejemali kot samoumevno. Pot se je čedalje bolj ožila in se spreminjala v stezo, ki se je na ovinkih prepletala v vozličast nered stečin, ki jih je vedno znova napravljala drobnica, kadar so jo gnali v prodajo.
Minila je še poldruga ura. Bili so redkobesedni in utrujeni, ko so prisopihali pod Močila in odložili težke tovore v sneg. Bilo ga je vsaj dve pedi visoko. Možem se je od segretih hrbtov kar kadilo. Izpod bele odeje se je slišalo žuborenje potočka, sem in tja si je tekoča voda pod njo izdolbla prazen prostor, ki se je udrl, in skozi nastalo razpoko je oko uzrlo živahno migotanje vode, ki je v dolini, po kateri so hodili še pred nekaj urami, radodarno napenjala vodne arterije. Zajeli so jo v dlani in si omočili ustnice.
"Še dobro, da ne vleče sever! To bi nas zdajle prepihalo, četudi bi lahko zaradi njega kar tekli v breg," je rekel najmlajši med njimi. Niti k vojakom ga še niso klicali, bil pa je mlad in močan in lahko je že služil. Snel je klobuk z glave in si omočil vroča lica s studenčnico.
Sorč ga je pogledal izpod čela. "Moja srajca je na hrbtu vsa premočena, ampak povem ti, bolj bi bil zdajle vesel mrzlega severa kot tele zatišne gnilobe. Se vsaj ne bi dol podiralo!"
Niso hoteli izgubljati časa, kmalu so si oprtali krošnje in se zagrizli v zadnjo strmino. Gazili so čedalje globlje, skoraj do kolen. Odjuga je sneg obupno zmehčala. Opirajoč se na palice so krepko zdihovali in v vedno krajših presledkih so se menjavali na čelu. Strmina je počasi popuščala in odpiral se je pogled proti jugu. Nad Šitom glava je zlovešče strmela v prišlece, ki so rezali tanko gaz v snežno pokrajino.
Vsa pobočja Mojstrovk, ki jih je ogrevalo sonce, so bila ovešena s sivkastimi jeziki plazovine, na dnu podprtimi z manjšimi in večjimi grudami zbitega snega. Gore so se otresale svojega bremena. Jezerce, kjer so se poleti napajale ovce in gamsi, je bilo popolnoma pokrito in le po kotanji, v katero se je zaril najdaljši jezik, se je še poznala njegova lega. Zavili so levo, proti pobočjem Prisojnika. Tam je bilo varneje, senca je še držala hrib skupaj. Vseeno so pohiteli, kolikor se je dalo. Pod zloveščimi stenami je bilo tesnobno in neprijetno. Ajdovska deklica je imela resnoben pogled. Solze, ki so jih zarisale lise polzeče snežnice po njenih kamnitih licih, so bile ovešene z redkimi ledenimi svečami, ki so še vztrajale pred padcem v globino. Na sedlu so za nekaj trenutkov postali in si oddahnili. Hrup oddaljenega plazu z Zadnje Mojstrovke, ki je planil čez vso Veliko dnino, jim je prebudil dodatno pozornost.
"Glejte," je čez nekaj trenutkov rekel najmlajši in poln občudovanja z dvignjeno palico pokazal v Prisojnik. Možem se je iz grl izvil vzdih občudovanja. Trop desetih gamsov je počival na dolgi zasneženi polici in nemo zrl nanje. Sneg jih je očitno presenetil zelo visoko in se še niso utegnili spustiti niže, ali pa jih je kaj pregnalo in so zdaj obstali na tisti izpostavljeni polici. Vodnica je brezskrbno stala na robu in ni dala nikakršnega znaka za nevarnost. Ljudje so bili daleč spodaj.
"Lepo so rejeni, kljub minuli zimi," je vzdihnil fant. Tako kot vsak Trentar je v tem trenutku obžaloval zgolj dejstvo, da ima v rokah le palico namesto puške.
"Bodi tiho," ga je miril Sorč. "Zaradi zimske dlake so videti obilnejši, kot so v resnici. In kaj bi ti, golobradec, saj sploh še nimaš svoje puške, haha!" Mladenič se je nekoliko namrščil. Zadnje besede mu niso ugajale, niti smeh drugih mož. Kdo bi vedel, ali je ravno ta vznemiril vodnico, da se je nenadoma prestopila na polici.
Nasmeh Ajdovske deklice - ilustracija Milana Plužareva v knjigi Ljudje v gorah Dušana Škodiča
Od roba se je odtrgala manjša snežna zaplata in padla na pobočje nekaj sežnjev niže. Zaplata se je ustavila, zgolj v zraku viseče pobočje pa je v tem že krenilo navzdol. Snežna odeja se je nagrbančila, zadnje plasti so začele riniti in prehitevati sprednje, ki še niso popustile, in v nekaj trenutkih se je vse kotalilo in valilo po steni. Trop se je prestrašil in zbežal po polici. V begu niti žival nima previdnega koraka in možje, ki so imeli usta odprta od začudenja, so le nemočno opazovali bežeče živali, za katerimi se je zasneženo pobočje odpiralo kakor zadrga. Zrak se je napolnil z drgetanjem, ki je preraščalo v bobnenje. V kolenih so začutili drhtenje tal, gora se je zaradi silne sproščene teže majala v temeljih, ko je niz belih slapov drvel navzdol ter spotoma že trgal skale in ruševje.
Sorč se je prvi zavedel velike nevarnosti in kriknil. Če bi to bil suh sneg, bi bilo že prepozno za beg, težke mokre gmote, ki so lomile in z zbitimi grudami uničevale vse na svoji poti, pa so bile strašne, glasne, a veliko počasnejše kot bliskovita puhalica. Možje so se, razen najmlajšega, ki je le zmedeno pogledoval okoli sebe, hipoma osvobodili tovorov in se zapodili naprej. Od varnejšega mesta pod Sovno glavo jih je ločilo trideset, največ petdeset korakov. Že po nekaj skokih so omagali in začeli cepati v sneg, se pobirati, močnejši so odrivali slabše, bučanje pa se je vedno bolj bližalo. Sorč je prvi, že skoraj brez sape padel v gaz, ki je prej zaradi nasprotne svetlobe sploh ni opazil. Opotekel se je in vsi drugi takoj za njim.
Nad glavami je že hreščalo in tulilo, vrhovi stoletnih macesnov pod Sovno glavo so se tresli, popuščali in izginjali v strahotnem vrtincu, ki je mlel skale v prah. Fant s krošnjo na ramah je od groze brez glasu hlipal za drugimi, ki so se mu odmaknili za dvajset korakov in vsi brez sape že popadali v zavetno kotanjo. Plazovina za skalnim gričem je rasla in grozila, da bo udarila čez. Tla so tako drhtela, da se je sirotka v trentarskih golidah zapenila, možje so se oprijemali iz snega molečih skal, vej ruševja, vsega, kar je v trenutkih groze prišlo pod roko. V tistem se je plazovina prenehala dvigovati in razdelila se je v dve veliki reki, ki sta udarili vsaka po svoji strani Sovne glave. Spodnji krak je podrl gozd pod Osojno glavo in sape mu je zmanjkalo šele daleč spodaj na Hudi ravni. Zgornji pa se je izlil na sedlo, kjer je do vrha napolnil kadunjo Jezerca in nato zavil še navzdol proti Močilom, kjer se je zadušil s silnim lesom, ki ga je nalomil na svoji uničevalni poti. Nato je nastala tišina. Zrak se je umiril in le krila krokarja, ki je s preiskujočim pogledom preletel mesto uničenja, so šumela v bleščečem pomladnem popoldnevu.
Šele nato se je oglasilo fantovo proseče stokanje. Možje so se postavili na noge in z drhtečimi prsti so si zarisali križe hvaležnosti na čela, usta in nemirne prsi.
"Pomagajte mi vendar," je nemočno stokal fant in se skušal opreti na palico, da bi se dvignil. Zasulo ga je le do pasu, le nekaj korakov mu je zmanjkalo, pa bi ušel na varno. Možje so ga osvobodili šele po dobri uri. Palice so komajda opraskale zbito plazovino, tako je bila trda. Šele ko so ga odkopali, so videli, da so mu kot skale trde snežne grude polomile obe nogi. Sneg mu je hladil bolečine, ko so zmetali kramo iz njegove edine krošnje, ki jim je ostala, in ga posedli vanjo. Vse drugo je bilo pokopano in raztreseno pod plazovino. Ajdovska deklica jih je gledala. Sneg, ki ji je prej pokrival glavo, je zaradi piša plazu odpadel, sveče njenih solza so popustile in se nekje v podnožju razbile na tisoče koščkov. Sorču se je zdelo, da se jim je nasmehnila. Ko je pogledal druge, so umaknili oči, kajti nihče si ni upal tega glasno izgovoriti. Nato so se skupaj z ranjencem še pred mrakom spustili v domačo dolino.
Vso pot, tudi niže, ko so že stopili na kopna tla in jim je Limarica že veselo zvončkljala pod nogami, so še kar premlevali o čudežni rešitvi. Brez vsakega dvoma jih je rešila shojena gaz, po kateri so se zadnji hip umaknili na varno. Toda ravno to je bilo najbolj čudno. Zgaženo je bilo iz Trente, a samo do vrha prelaza. Le kdo je njihov rešitelj in zakaj si je tam premislil ter se vrnil? Odgovora na to vprašanje niso nikoli dobili, kajti nihče od domačinov ni opazil, da bi tiste dni kdo poskušal čéz, v Kranjsko Goro.
Čez čas so se razširile govorice, da se jih je usmilila Ajdovska deklica, ki jim je zgazila pot na varno, in zgodba o tem dogodku je še danes znana med starejšimi domačini. Med veliko vojno se je cesar odločil, da je treba čez Vršič narediti cesto, in za to so uporabili množice ruskih vojnih ujetnikov. Cesta je bila končana, tudi z velikimi žrtvami zaradi snežnih plazov, kajti Ajdovska deklica je bila zaradi človeške pokvarjenosti razočarana in ni več hotela pomagati. In ko je bila cesta končana, je malo Jezerce na sedlu odteklo, izumrlo pa je tudi trentarsko tovorništvo.
************************
Tovorniki, ki so bili namenjeni čez Vršič v Trento ali v nasprotno smer, so bili nekoč, ko čez prelaz še ni bila zgrajena cesta, izpostavljeni nevarnostim, predvsem snežnim plazovom. Po ljudskem pripovedovanju naj bi bil nekoč gamsji trop sprožil velik plaz s stene Prisojnika. Tovorniki so mu ušli v zadnjem trenutku, rešila pa naj bi jih Ajdovska deklica, ki jim je v globokem snegu naredila rešilno gaz. Za tovornike, ki so iz Trente peš nosili blago naprodaj v Kranjsko Goro, vemo, kajti cesta čez Vršič je stara komaj sto let. Za Ajdovsko deklico v Prisojniku pa tudi. Ko se z Vršiča ozremo v steno mogočne gore, zre na nas njen žalostni, kamniti obraz.
************************
>>> Zgodba Nasmeh Ajdovske deklice je iz knjige Ljudje v gorah Dušana Škodiča (Planinska založba PZS, 2016).
Zbirka zgodb Ljudje v gorah prinaša petnajst zgodovinskih zgodb, vpetih v
gorsko okolje. V ospredju vseh je preprost posameznik, ki je le igračka
narave v usodnih trenutkih, v katerih se znajde: od neviht in neurij do
zgodovinskega potresa na avstrijskem Koroškem. Ne prizanašajo mu niti
blodna človeška dejanja, kakršna je morija prve svetovne vojne. Dušan Škodič, tudi soustvarjalec revije Planinski vestnik ter avtor
romana Devet dni v avgustu in pravkar izdane zbirke zabavnih zgodb Smeh z gora, zgodovinske zgodbe pripoveduje humorno in življenjsko
trpko, usodno, a vseskozi doživeto in sočutno. Času in krajem, o
katerih govori, se približa tudi jezikovno, večjo vrednost pa zgodbam
dajejo še preverjena zgodovinska podlaga in dodana pojasnila. Vse zgodbe
so opremljene z odličnimi ilustracijami Milana Plužareva.
-------------------------
Povezane novice:
|
