»Tone, na vrhu sva!« Stavek, ki ga je Nejc Zaplotnik izgovoril v radijsko postajo, ko sva stopila na vrh Everesta je zaznamoval nek trenutek, nek dogodek, neko odpravo in moj odnos s Tonetom. Bil sem mladenič, on pa zrel mož. Tak je bil tudi najin takratni odnos. Moj spoštljiv, njegov profesionalen, kot mora biti odnos vodje velikega projekta, kot je bil Everest. Z leti sva se na številnih odpravah zelo zbližala. Ob lanski 40-letnici vzpona na Everest, ko je bil čas za poglobljeno analizo spominov, sem ugotovil, da ga pravzaprav iz leta v leto bolj spoštujem, pa čeprav sva že dolgo tega prešla na »ti« in sva se pogovarjala kot prijatelja. On realist, jaz romantik. V začetku sem imel občutek, kot da ne pozna čustev, kasneje pa sem ugotovil, da jih zna le dobro skrivati pred tistimi, ki jim ne zaupa popolnoma.

Kot vrhunski alpinist je bil dolgo časa nekoliko zapostavljen, saj ni prihajal iz, za tiste čase, pravega okolja. Na svoji lastni koži je zelo zgodaj izkusil, kaj pomeni slabo, politično vodenje odprave. Verjetno se je prav zato razvil v tako dobrega vodjo in relativno zgodaj opustil svoje alpinistične ambicije in jih popolnoma nadomestil z vodenjem odprav in Komisije za odprave v tuja gorstva. S tem je postal tudi strateg slovenskega alpinizma v smislu odprav. Zaupanje si je vsekakor pridobil z odličnim vodenjem odprave na Everest.

Bil je neverjeten strateg z vedno jasno zastavljenimi cilji. Bil je zelo pragmatičen. Kljub mojemu vzponu na vrh Everesta, je moralo miniti še nekaj let, da sem si pridobil njegovo zaupanje. Pomemben mejnik v najinih odnosih je bila izvidnica za Šiša Pangmo. Tam sva prvič preživela relativno dolgo časa skupaj, neobremenjena z visokoletečimi cilji. Imela sva čas za pogovor, čas za to, da sva lahko primerjala najina odnosa do alpinizma, svetovne nazore in poglede na življenje. Absolutno se v vsem nisva strinjala, našla pa sva dovolj stičnih točk, da sva v nadaljevanju lahko sodelovala. Zdi se mi, da je tam, ko sva na hitro in povsem nenačrtovano preplezala šesttisočak Ledeni zob, spoznal, kaj mi alpinizem pomeni in nekako me je vzel za svojega. To pa ne pomeni, da sva se v nadaljevanju v vsem strinjala. Vedno pa sva si našla toliko skupnih točk, da sva lahko hodila skupaj.

Dve desetletji razlike v starosti. Moja mladostna impulzivnost in njegova zrela umirjenost sta si še kdaj prekrižali kopja, pa vendar sva vedno nekako sklenila premirje. Po uspešnih odpravah na Šiša Pangmo in Kanč, on je bil vodja, jaz pa sem prišel na vrh, se je moja alpinistična pot ločila od njegove vizije slovenskega alpinizma. Kljub temu mi ni nikoli nasprotoval in vedno so tudi moji cilji dobili finančno podporo. Vedno sem občudoval njegovo uspešnost pri zagotavljanju sredstev za odprave, sposobnost komunikacije in neizmerno voljo in vztrajnost. V letih, ko je bilo sistemskega denarja za alpinizem malo, vrhunskih alpinistov, ki so želeli plezati v tujih gorstvih pa veliko, so bila sredstva sponzorjev ključnega pomena. Z večjimi projekti je spretno zagotavljal sredstva tudi za manjše, manj odmevne in medijsko manj zanimive cilje.

Cenil je moje dosežke, čeprav mi tega naravnost skoraj ni povedal. Izvedel sem od prijateljev iz knjig ali člankov. Z leti se seveda vse spremeni. Na eni strani želja po pohvali postane nepomembna, na drugi pa je priznanje vedno lažje izreči.

Tone, v svoji knjigi se sprašuješ: »Zakaj so naše sledi različno dolge?« Ne vem. Slutim. Vem pa, da je tvoja sled globoka in bo ostala vidna še dolgo. Vesel sem, da imava v tej sledi nekaj stopinj skupnih. 

Hvala ti za sled, ki si jo pustil!