V malem okvirčku na veliko žalost pišemo tole:
Odšel je še eden izmed Velikih ... Tone. Tone Škarja, s katerim smo še pred kratkim snovali članke ... O njem, njegovem delu in življenju smo v Planinskem vestniku veliko pisali, a ne dovolj - tudi zato, ker je on raje pisal sam. Z veseljem smo objavljali in brali njegove zapise, saj je bil izreden kolumnist, načitan, razgledan, pronicljiv, brez dlake na jeziku in izjemno uglajen. Odličen poznavalec alpinizma, zgodovine gora, Alp, Himalaje, pravi erudit je presenečal tudi s poznavanjem družbe, zgodovine Slovencev, kar daleč presega »goli« alpinizem. In drznil si je izreči in zapisati misli, ki so marsikoga pustile s cmokom v grlu. So pa odpirale obzorja in bogatile naš mali prostor.
Tone je bil odličen sodelavec, nekaj časa kot predstavnik vodstva Planinske zveze tudi član uredništva Planinskega vestnika. Tako dobro smo se ujeli, da je ostal naš član tudi po preteku podpredsedniške funkcije.
Tone je odšel in postal Legenda. Legende pa se ne pozabijo. Za to bomo poskrbeli tudi mi, saj se mu bomo v reviji, ki jo je ustvarjal tudi on, poklonili po svoje. Poseben spomin nanj pa bodo njegova izbrana dela, ki bodo pod uredniško roko Žarka Rovščka izšla prihodnje leto.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in pazite nase!

 Uvodnik, kazalo

 Najslabša meja je tista, ki se spreminja

Po zadnjih dogodkih in ukrepih ob pojavu pandemije se verjetno vsi, ne le planinci, strinjamo, da je vsaka meja slaba - najslabša pa je tista, ki se pojavi, kjer je ni bilo.

Po tem, ko smo se morali čez noč soočiti z omejitvijo gibanja le po lastni občini, se nam je vsem bolj ali manj skrčil življenjski prostor. Vsakdanja opravila so postala zelo otežena, življenje med štirimi stenami pa utrujajoče tako telesno kot umsko. Človek je bitje, ki potrebuje določeno svobodo, sicer njegovo življenje začne izgubljati smisel. Tudi zaradi tega so nekoč davno ljudje »izumili« zapore, saj je omejevanje svobode počasno trpljenje.

Zaradi lokalne razdrobljenosti naše države, v kateri imamo več kot dvesto občin in med njimi najmanjša meri zgolj sedem kvadratnih kilometrov, se je marsikomu od nas, ki smo bili vajeni obiska gora ali vsaj popoldanskega skoka na svoj hišni kucelj, sesul svet. Vsakdanji cilj se je znašel na drugi strani občinske meje, ponekod celo označeni s trakovi in varovani z budnimi prostovoljci. Večina državljanov je to mirno sprejela in se poslušno samoomejila ter ni kršila predpisanih ukrepov. Toda čeprav je marsikdo od nas v tem času prvič odkril najvišjo točko svoje občine ali hodil po še nikoli prehojenih stezicah in opazil nove zanimivosti, to ni omililo velikega razočaranja in grenkobe. Planinci smo pač planinci zato, ker ljubimo svobodo.

Tokratna tema meseca govori o meji, ki se je pojavila nepričakovano. Pred okroglim stoletjem je med seboj razdelila naše ljudi in njihovo zemljo ter planincem onemogočila dostop na gore, ki so jih radi obiskovali. Govorimo o rapalski meji. Ta je danes kljub mnogim lokalnim zgodbam o tihotapstvu in še zadnjim živim pričam, ki se spominjajo življenja ob krivični meji, dokaj pozabljena. Povojno obdobje, ki je sledilo padcu rapalske meje, je bilo preprosto preveč burno in spomini nanjo so v zgodovinskem spominu in šolskih učbenikih izzveneli v pozabo. To velja predvsem za notranjost države, toda nekdanji obmejni kraji in ljudje na ozemlju, ki ga je skoraj trideset let zasedala Kraljevina Italija, tega zlepa ne bodo pozabili.

Kot razberemo iz planinskih spominov in arhivov, se je v veliki zagati med obema svetovnima vojnama znašlo tudi slovensko planinstvo. Od visokogorja so našim planincem ostale le Kamniško-Savinjske Alpe. Julijske Alpe in Karavanke so v veliki meri spadale v razširjen obmejni pas, kamor se je smelo, vendar šele po več letih meddržavnih pogajanj, s posebno dovolilnico. Planinstvo na drugi strani rapalske meje v Idrijsko-Cerkljanskem, Škofjeloškem in Notranjskem hribovju pa je bilo za planince popolnoma onemogočeno.

Po zadnjih omejitvah gibanja si lahko tudi mi vsaj približno predstavljamo, kako se je počutila generacija planincev med obema vojnama. Toda omejitev zanjo je trajala neprimerno dlje časa, vse do leta 1947.

Tudi naši planinski predhodniki so v svojem času našli nekaj manjših »bonbončkov«, kot smo jih našli mi v svojih občinah. Zaradi rapalske meje so bile zgrajene naše prve zelo zahtevne zavarovane poti, ferate. Te stare ferate predstavljajo spomenik enega od bojev, ki ga je nekoč vodilo Slovensko planinsko društvo. Kar spomnimo: SPD se je za naše gore v času monarhije borilo proti Nemcem. V rapalskem obdobju v Kraljevini Jugoslaviji so nam večji del gora zasedli Italijani. Danes pa ... vidnega sovražnika ni. Gore nam jemljejo omejitve, pogled v prihodnost pa je, kot pravijo, meglen.

Dušan Škodič