• Trajanje: 28. februar - 6. marec 2020
• Lokacija: Ovčja vas (Valbruna), Italija
• Udeleženci: Bor Levičnik (vodja), člani Matevž Štular, Krištof Frelih, Matija Volontar in gosta Ota Černe in Marko Aničin

Vremenska napoved je na prvi pogled obetala precej kisel teden, tako smo si cilje izbrali že doma in se takoj naslednji dan, ko je bila napoved še stabilna, odpravili proti okoliškim stenam. Za uverturo smo si izbrali že obstoječe smeri. Že na dostopu pa smo zagledali bele »štrajfne«, po katerih ne poteka nobena smer. Tako sva si z Matijo skoraj premislila o cilju in zavila proti nesplezanim linijam, ampak sta naju popoldansko poslabšanje in močan veter prepričala, da se drživa prvotne zamisli. Zvečer smo se vsi »napaljeni« ponovno dobili v apartmaju in komaj čakali naslednje dni.
Žal se vremenska napoved ni uštela in naslednji dan so bili vsi vrhovi na sveže pobeljeni, tako da smo si morali prilagoditi cilje za naslednje dni. K sreči je v Trbižu super plezalna stena, poleg tega pa smo dobili informacijo o steni za drytooling nad Belopeškimi jezeri.

Na sredini akcije so se nam pridružili še Aleš (mentor), Marko in Matevž, ki so prinesli s seboj nekaj sveže motivacije. V nadaljevanju smo veliko načrtovali naše akcije in govorili o ciljih, na katere se bomo osredotočili v Peruju. Potencialnima članoma Oti in Marku smo predstavili delovanje skupine in prihodnje načrte oziroma potovanja, ki jih imamo v mislih za sledečo sezono.

Kmalu je prenehalo snežiti in pokazalo se je vremensko okno, ki je omogočalo nov poskus v naših zamišljenih prvenstvenih ciljih. Žal se je najin poskus z Matijo končal na sredini dostopa po treh urah gaženja do pasu in preko, kar je pripeljalo do menjave ciljev za naslednji dan iz plezanja na smučanje.

Kljub na prvi pogled slabem izkupičku tedna, akcijo zdaleč ne bi ocenil kot neuspešno, saj smo dobro raziskali območje, odgovorili na zgoraj zastavljena vprašanja in razčistili nedokončane debate, ki se tičejo same skupine in prihodnjih akcij. Osebno se veselim ponovnega izleta v Zahodne Julijce, da dokončamo projekte, ki smo si jih zadali in realiziramo vrise, ki jih bomo še nekaj časa imeli v mislih.

Cilj celotne akcije je bilo raziskati območje, ki nam je v resnici zelo blizu, ampak se nikoli zares ne odpravimo tja. Zimskih smeri na tem območju skoraj ni, edino, kar smo našli so skalne smeri, ki so nam predstavljale smernice za našo nadaljnje plezanje. Tako smo si izbrali za prve cilje že obstoječe smeri, kmalu pa smo videli, da je v stenah še ogromno prostora in potenciala za zimski razvoj območja. Žal so razmere za naslednje poskuse bile vse drugo kot ugodne, tako smo imeli več možnosti za povezovanje skupine, uvajanje potencialnih članov in debatiranje oziroma planiranje o naših prihodnjih akcijah/ciljih.

Na akciji se nam je pridružil tudi aktualni mentor (Aleš Česen), s katerim smo se pomenili glede podrobnosti, ki zadevajo odpravo v Peru in ostale akcije. Celoten način delovanja skupine je bil predstavljen tudi potencialnima članoma Oti in Marku.

Akcijo bi kljub malo splezanih smeri ocenil kot uspešno, saj smo raziskali novo področje, ki nam je zelo blizu, a še vseeno ponuja ogromno potenciala v zimskem obdobju. Vsi smo po svojih najboljših močeh izkoristili slabo vremensko napoved in prvi dan uspešno splezali smeri, kljub močnemu vetru. V nadaljevanju smo morali biti bolj iznajdljivi glede izbire ciljev zaradi močnega sneženja.



Kronološko poročilo:

• 28. februar: vožnja in nastanitev
• 29. februar: plezanje v bližnjih stenah
• 1. marec: plezanje v plezalnem centru Trbiž
• 2. marec: drytooling nad Belopeškimi jezeri
• 3. marec: ogledovanje razmer, počitek
• 4. marec: poskus v prvenstveni smeri (Levičnik-Volontar), ostali počitek
• 5. marec: ogledovanje razmer, turno smučanje
• 6. marec: odhod domov

Opravljeni vzponi:

• 29. februar 2020:
  • Kis ali vino, Koštrunove špice, M6, 600 m, Matija Volontar in Bor Levičnik
  • Camino Y, Media vergine, IV-, 250 m, Ota Černe in Krištof Frelih

Vtisi udeležencev:

• Matija Volontar: Navkljub dejstvu, da se zahodne Julijske Alpe upravičeno lahko štejejo pod domače hribe, nihče od nas ni imel plezalskih podvigov v tem področju. Bil je že skrajni čas, da se to spremeni. Pogled na vremensko napoved par dni pred začetkom akcije je bil precej žalosten. To ne pomeni nič drugega kot to, da za izbiro ciljev ni časa na sami akciji, ampak se to naredi doma. Tako se ob prvem primernem vremenskem oknu s plezanjem začne čim prej. Padavine v obliki dežja in snega so dopustile dva poizkusa za resen vzpon od katerih sva z Borom že prvi dan popolnomo izkoristila enega, drugi pa se je sredi tedna zaradi nemogočih razmer končal že na dostopu. Osebno sem nad plezalnim izkupičkom akcije zadovoljen, saj sem poleg ene preplezane smeri raziskal meni plezalno neznano (domače) okolje in dobil nove ideje za prihodnje projekte.
• Marko Aničin: Območje nad zdaj idilično zasneženo Ovčjo vasjo sem med svojim kratkim obiskom spoznaval predvsem iz pripovedovanja in pisnih virov; zaradi obilice smo takrat namreč izvedli samo eno turno smuko in se predčasno odpravili domov, kar pa ne pomeni, da informacije niso vzbudile novega zanimanja za območje. Zagotovo se vrnem, če ne prej, poleti. Bilo je prijetno, spoznal sem nekaj članov SMARa, z drugimi pa se poznamo že leta in si drugačnega vzdušja ne bi mogel misliti.
• Ota Černe: V vsakem tipu vremena se da kakšno stvar početi, če imaš vsaj malo volje. Veliko motivacije prinese dober tim, ki sem ga spoznavala čez teden. Treba je zarint, če hočeš, da velja rek vse se da, če se hoče. Hvala za povabilo in gremo novim izzivom naproti.
• Krištof Frelih: Tokrat smo imeli akcijo na domačem pragu. Na žalost nam je vreme zagodlo z obilo padavinami, zato smo plezanje v hribih nadomestili z orodjarjenjem, plezanjem v telovadnici in turnim smučanjem. V ta del Julijcev se zagotovo vrnem!