PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


četrtek, 24. september 2020, ob 11.50 uri

Neurje pod Triglavom končalo pravljico SPP 2020

Letošnja poletna sezona je številne planince in ultra tekače zvabila na Slovensko planinsko pot. Eden izmed njih je bil tudi ultramaratonec Robert Kereži. A četudi je bila njegova volja zelo močna, vremenskih razmer ne mogla pokoriti, zato je moral Kereži priznati premoč narave in je pot predčasno končal.
Zakaj ste se ravno letos odločili, da boste prehodili SPP?
Menim, da je to je za slovenske ultra tekače obvezna pot. Tako kot za planinca, ki obišče Triglav. Sam sem se s to mislijo poigraval že nekaj časa, a do zdaj zaradi številnih tekem doma in v tujini še nisem našel časa. Tudi letos ne bi prišla na vrsto, če se ne bi zgodil koronavirus, saj sem imel prav v tem času načrtovano tekaško tekmo v Franciji, sloviti Ultra trail du Mont Blanc. Ker je tekma odpadla, dopust pa sem imel že odobren, sem se odločil, da ga izkoristim za tek po Slovenski planinski poti. 

Kdaj in kaj je bilo na poti najhuje?
V bistvu na moji zadnji, šesti etapi v Julijcih, ko sem trikrat poskusil priti od Staničeve koče do Kredarice in naprej na Triglav. Zjutraj po nočni nevihti je bilo slutiti, kot da dežja ne bo več. Toda takoj ko se je pot pričela strmo vzpenjati navzgor, je pričelo vse močneje tudi deževati. Ker ni bliskalo in grmel, sem vztrajal naprej misleč, da je to le prehodna, kratkotrajna ploha, ki je veliko manj nevarna od nepredvidljivih neviht. Dežno vetrovko in hlače sem imel že precej napita z vodo in na njuno nepremočljivost nisem več stavil. V živo sem doživljal frazem Lije kot iz škafa, ko sem srečal znano skupinico Avstrijcev, ki je nočila v isti koči in se je sedaj vračala k njej. Z glavami uprtimi v tla so odkimavali in se premočeni do kože počasi zibali proti dolini. Vztrajal sem še kakšnih petnajst, dvajset minut in sklenil, da se borbe z mlini na veter tudi jaz več ne grem. Tako se je ponovilo še dva krat in takrat je bilo najtežje. Moral sem namreč sprejeti odločitev, da se je tukaj in zdaj moja pravljica SPP2020 končala. Vremenska napoved za naslednje tri dni ni obetala nič dobrega in kasneje se je izkazalo, da sem sprejel pravilno odločitev. V velikem predelu Julijskih Alp je namreč divjalo strašansko neurje, na Triglavu pa je celo zapadel sneg.

Kaj ste jedli za zajtrk?
Že nekaj let se prehranjujem po načelu ketonske diete, kar pomeni, da jem izredno malo oz. skoraj nič ogljikovih hidratov. Glavni vir energije mi predstavljajo zdrave rastlinske in živalske maščobe. Moj klasični zajtrk so bila jajca na oko zabeljena z ocvirki ali pečeno slanino in obvezna črna kava s smetano. Tudi na vseh kočah je bil to moj standard.
skuta
"Moj klasični zajtrk so bila jajca na oko zabeljena z ocvirki ali pečeno slanino in obvezna črna kava s smetano. Tudi na vseh kočah je bil to moj standard."

Koliko denarja sta zapravili na poti?
V povprečju med 20 in 30 evrov na dan, ki sem jih zapravil za prenočišča z zajtrki in kosila. Veliko oskrbnikov mi tudi ni nič računala, ko sem jim povedal, da nameravam pot preteči in to v desetih do enajstih dneh. Je pa šlo veliko denarja za vso športno prehrano, ki sem si jo kupil prej in jo tovoril s seboj (geli, čokoladice, recovery praški itd). Veliko sem privarčeval tudi s tem, da je pakete s hrano in opremo na nekaj točk po poti, poslal eden izmed mojih sponzorjev Pošta Slovenije in tako sem se izognil plačevanju poštnine težkih paketov.

Ste imeli ves čas vklopljen telefon?
Telefon sem redko uporabljal, vklopljen je bil resda ves čas, a zgolj z možnostjo dohodnih in odhodnih klicev. Opcijo za prenos mobilnih podatkov sem vključeval zgolj dva do tri krat na dan. Večinoma ob daljših postankih, ko sem na kočah čakal kosilo ipd. Sem pa imel GPX sledilce naložene v uri, tako da sem se prepustil navigaciji.



Ste poslušali glasbo oziroma katero pesem ste si vmes zaželeli in zakaj?
Načeloma glasbe med tekom v naravi skorajda nikoli ali zelo redko poslušam. Tokrat je nisem. Tudi zaradi varnosti ne, saj te čuti, kot sta sluh in vid lahko v objemu divje narave obvarujeta pred marsičem nepredvidljivim.

Kakšna »razodetja« ste doživeli na poti?
Uf, zame je vsaka takšna avantura novo razodetje. Vsekakor si nikoli in nikdar nisem mislil, da je pot tako zelo tehnično zahtevna. Kot ultra trail tekač sem sicer pretekel že marsikatero gorsko pot, a sem se redko srečal s tako dolgimi odseki, ki so nosili oznako zelo zahtevna pot. Treba je imeti veliko spretnosti, moči v rokah, gibčnosti in predvsem veliko mero koncentracije.

Kako in koliko ste dejansko spali na poti?
Spal sem skorajda toliko kot doma. Časovnica, ki sem si jo naredil, je bila namreč zastavljena tako, da sem imel skoraj zmeraj tri možnosti in izbral sem tisto, ki se mi je seveda v določenem času zdela najboljša. Če je bila ura npr. osem zvečer in je bila naslednja koča dve uri stran, sem ostal. Zato, ker bi velik del poti tekel v temi in ker se morajo oskrbniki ter osebje na kočah ravno tako odpočiti. Zato sem se le enkrat, ker drugače ni bilo možno, napovedal po deseti uri. Prav tako sem potreboval vsaj eno uro, da sem na koči nekaj pojedel, se tam, kjer je bilo to mogoče, umil, razpakiral nahrbtnik in razobesil po sobi opremo, da se mi je čez noč posušila, oskrbel žulje ipd. Zgodilo se je tudi, da sem zaradi zahtevnosti terena v večernem delu moral preplezati kakšen odsek in zaradi adrenalina, ki se mi je nakopičil v organizmu, kljub utrujenosti dolgo v noč nisem mogel zaspati. Spomnim se spusta iz Storžiča okoli osmih zvečer po Žrelu do Doma pod Storžičem, ali nočnega spusta iz Ojstrice do začasnega kontejnerja pri Kocbekovem domu na Korošici.
sppogled1__9_
"Telefon sem redko uporabljal, vklopljen je bil resda ves čas, a zgolj z možnostjo dohodnih in odhodnih klicev."

Koča, na kateri ste se najbolje počutili?
Najboljše koče so takšne "nekomercialne". Do katerih se ljudje ne morejo pripeljati z avtomobili. Tam je osebje veliko bolj prijazno. V obiskovalcu ne vidijo samo vir zaslužka, ampak tudi človeka, ki potrebuje nasvet, informacijo, spodbudno besedo... Kamniška koča na Kamniškem sedlu je ena izmed takšnih po moji izbiri, pa koča na Golici s "Teto Pehto" - Katarino, Prešernova koča na Stolu...

Koliko žuljev ste »sanirali« oziroma »pridelali«?
Kljub veliki vlagi, ki je bila na poti (prečenje Pohorja po močvirnatih predelih, dež, jutranja vlaga na travi ipd.) sem dobil samo en žulj na palcu, ki sem ga takoj in uspešno saniral, tako da z njim ni bilo z večjih težav.

Česa ne bi več ponovili?
Že prvi dan sem obul športne copate, ki jih že dolgo nisem uporabljal. Nekje na pol poti, na kakšne štiridesetem kilometru me je začel boleti nart. Mislil sem, da sem si premočno zategnil vezalke, zato sem jih zrahljal, a bolečina se je samo še stopnjevala. Mislil sem, da imam nagubano nogavico, ki sem jo potegnil iz copata, da bi jo poravnal. Kasneje se je izkazalo, da se je ob strani zapognil jezik, ki je seveda zaradi dvojne debeline očitno nadražil mehka obkostna tkiva in tako sem z bolečino, ki sem si jo pridelal že prvi dan, tekel vse do konca. Na srečo sem imel s seboj protibolečinske tablete in Voltaren kremo, ki blaži bolečino in preprečuje vnetja.



Kateri del oblačila je bil popolnoma odveč?
Ker sem na poti doživel praktično vsa vremenska "agregatna stanja" bi prej rekel, da mi je kakšen kos oblačila še manjkal. Imel sem blazno srečo, da sem pod Koroško Rinko našel par skorajda novih rokavic. Moje so bile namreč že popolnoma uničene in ne znam si zamisliti, kako bi bilo plezati in se brez njih držati za ostre skale ter po vseh tistih že pošteno načetih jeklenicah. Drugače pa so mi bila popolnoma odveč sončna očala, saj je kapa s ščitnikom čisto dovolj dobro zakrila oči in tako sem se veliko časa po nepotrebnem ubadal z njimi.

Koliko je bil težak nahrbtnik?
Nahrbtnik je v povprečju tehtal med sedmimi in osmimi kilogrami.
teta_pehta
"Teta Pehta" na Golici
Naslednji izziv?
Če se seveda vse dobro izteče, bom sezono zaključil na Kitajskem Panda Ultra Trailu by UTMB. Do takrat pa me v okviru priprav na tekmo čaka še Pot čez Kozjak iz Maribora do Dravograda. letošnja Slovenska Planinska pot pa je bil dober trening za slovito puščavsko večdnevno samooskrbno etapno tekmo Marathon Des Sables, ki se je bom udeležil aprila v Afriški Sahari in tako bom edini Slovenec, ki je pretekel in uspešno zaključil vse tri puščavske tekme blagovne znamke MDS.

Slovenska planinska pot (SPP) je najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu.  Za boljši občutek in orientacijo se na pot podajte z vodnikom Slovenska planinska pot, ki so ga napisali prekaljeni pisci gorniške literature Gorazd Gorišek, Mojca Stritar Kučuk in Andraž Poljanec. O priljubljenosti SPP priča podatek, da je bilo prodanih že več kot 100 tisoč Dnevnikov s SPP, v celoti jo je prehodilo 10.522 ljudi.

Barbara Gradič Oset

 

https://pzs.si/novice.php?pid=14568 23. 11. 2024