Biti markacist je obveza in tudi opravljanje dela, ki ga imaš rad. Markacisti smo radi v naravi in tam skrbimo za poti, za okolje, za varnost planincev. Hkrati je druženje ter po koncu opravljenega dela tudi zadovoljstvo, da si naredil nekaj dobrega za družbo. Mislim, da moraš v okolje, v katerem živiš, tudi nekaj prispevati, saj le tako lahko pričakuješ nazaj. To so vzajemne stvari. Naloga markacistov ni le označevanje poti, pač pa tudi njihovo pregledovanje, čiščenje in v primeru naravnih ujm izvedba tehnično zahtevnih akcij.

Markacist je tudi moj oče, tako da sem bil že od malih nog vključen v planinsko dejavnost, nato pa me je delo s časoma, ko sem opazoval kolege v društvu, pritegnilo. 

To je dejavnost, v katero so vključeni ljudje, ki so jim blizu narava, hribi in aktivnost. To ni delo pod prisilo. Dobrodošel je vsak, ki ima ročne spretnosti in delovne navade. Znanje in izkušnje se pridobivajo sproti. Najvažnejša je volja do dela in ljubezen do te panoge.

Mogoče bi na začetku pridobili kakšnega več, a mislim, da bi se slejkoprej pokazalo, da če nisi s srcem pri tej stvari, delo ne bi bilo opravljeno tako kot treba. Pred leti je naše društvo z Občino Laško urejalo tematsko pot. Na njihovi strani je bila ideja, da nam bodo pomagali ljudje, katerim bodo plačali za transport lesa. Ti so ostali le pol službe, ker so obupali.



Na koncu so z občine poklicali nas, laške markaciste, če lahko celotno pot uredimo. Gre za veliko garaškega dela in odrekanja. To ni samo risanje markacij, temveč je bistveno več. Delo markacista je tudi transport lesa, nadelava poti, kopanje zemlje ... Z dobro voljo premagaš tudi to in ko vidiš rezultat ekipe, je ves trud poplačan.

Letos je bilo zaradi divjih koronskih časov tudi delo markacistov malce okrnjeno. Nabrala se je precej ur, 12 celih dni in še cel kup administracije in organizacije.

Pri delu društva smo letos urejali določen odsek Rečiške krožne poti. Bil sem tudi na dveh akcijah tehnične skupine PZS, to sta bila Veliki vrh v Košuti in spodnji del poti na Komarčo.

V našem društvu imamo sladke skrbi, saj nas je zelo lepo število markacistov glede na majhnost društva. Registriranih nas je 18 markacistov, dva sta bila pripravljena za tečaj, ki je žal letos odpadel zaradi epidemije. Dvajset nas je torej aktivnih markacistov.



Med sabo si razdelimo odseke poti, ki jih zadolženi na začetku leta pregleda. Po sestanku se dogovorimo, kateri odseki so nujno potrebni obnove in pri večji akciji stopimo skupaj. Pri manjših aktivnosti, kot je recimo striženje podrasti in popravljanje markacij, opravi delo sam markacist.

Na začetku leta morajo člani društva pregledati stanje poti, da vidijo, kakšne posledice je pustila zima. Nato se določijo aktivnosti. Pogosto o stanju na poti sporočajo tudi planinci. Dan danes informacije hitro krožijo.

Vse je odvisno od same lokacije in frekvence planincev. Naše društvo ima planinske poti v sredogorju Zasavskega hribovja. Večina našega območja pokrajina pokrita z gozdovi in travniki, kjer ni takšne erozije, kot recimo v visokogorju. A tudi nekatere naše poti so zelo obiskane in zato potrebujejo dodatno skrb za urejenost.

To ni izziv, je pa nekaj drugačnega kot markiranje v sredogorju. To delo zahteva celega človeka. Težja je logistika, kot tudi nedostopnost terena. Recimo do samega terena je potrebna daljša pot, potem tudi samo delo traja v težjih razmerah dlje časa.

V jesenskem času nudi Zasavje veliko lepih ciljev; od Kuma do Kopitnika, Velikega Kozja ter vsi hribi proti Trojanam. Rečiška krožna pot je zares vredna obiska, ogromno ponuja in na 36 km se nabere več kot dva tisoč višinskih metrov. Obiskati jo je možno v vseh letnih časih, zato je odlična priprava na sezonski del v visokogorju