Poročila sem se in rodila hčer. Življenje se je vrnilo v normalne tire in kot družina smo zelo uživali dokler se zgodovina ni ponovila. Po skoraj dvajsetih letih sem oslepela še na drugo oko. Moje življenje se je sesulo na tisoče koščkov vendar sem ga počasi, sicer z veliko bolečino v duši sestavila nazaj. Ne morem reči, da je življenje enako kot prej vendar se trudim, da največ potegnem iz njega. Veliko se gibam v naravi, obožujem hribe in gore. Pred dvemi leti mi je hčerka "zakuhala" da sem z oddajo Dan najlepših sanj priplezala na Triglav. Nepopisni občutki.
Na desni sliki Irena stoji v družbi vodnika pred Aljaževim stolpom na Triglavu, osebni arhiv Irena Temlin
Na levi sliki Irena s spremljevalko na planinski poti na planini Razor v ozadju so planinci, foto Miljko Lesjak
Verjetno sem tudi zato vriskala od navdušenja, ko mi je Ana, vodja naše delovne skupine, povedala, da se nekaj pripravlja za slepe in slabovidne, da bi po dolgih letih zopet osvojili Slovensko planinsko pot - Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti. Mislim, da sem jo lansko leto najmanj enkrat tedensko vprašala če se že kaj dogaja na tem področju. Končno sem dočakala ... Decembra 2019 me je Ana povabila v delovno skupino in z veseljem sem sprejela povabilo. Naši sestanki so polni optimizma, delanje planov za pohode in nasmejanih ust zremo v Jurčka in Marjeto, ko govorita o stvareh, ki nas čakajo. Z veseljem se udeležim inkluzijskih pohodov, najbolj mi je ostal v spominu pohod na Gradišče nad Stično, ko sem vlekla invalidski voziček po strmi cesti navzgor. Čudovit je občutek, da sem lahko tudi jaz pomagala čeprav sem tudi sama potrebovala pomoč. O tem sem se pogovarjala z novinarko Prvega programa Radia Slovenija Petro Medved. Reportažo lahko poslušate na povezavi dostopni tukaj. V planinskih kočah so nas do zdaj postregli večinoma gluhi in naglušni in naša Marjeta nas pridno uči znakovnega jezika. Naročilo za hrano in pijačo že obvladam in prav nasmejimo se, ko se učimo.
Na sliki Irena Temlin sedi na klopi skupaj z zakoncema Štremfelj pred Lavričevo kočo na Gradišču, arhiv Pin/OPP
Naše pohode, poleg prostovoljnih spremljevalvec, za kar sem jim izredno hvaležna, vedno spremlja tudi obilica smeha še posebno ob povratku na avtobusu. Tako nas naslednji dan poleg nog bolijo še trebušne mišice.
Zelo sem počaščena, da sem lahko del delovne skupine, ki ruši tabuje in stereotipe hendikepiranosti. Hvaležna sem odboru planinstvo za invalide/OPP z Jurčkom in Marjeto na vrhu, da sta zaorala ledino.
In za konec...
Po hribih zelo veliko hodim s hčerko in vem da je nemogoče povedati za vsako koreninico ali kamen in kadar se spotaknem mi mirno pove: "Ja mami v hribih si, dviguj noge, nisi na avtocesti!"
Irena Temlin
|
