Precej vode je preteklo od takrat, ko sva s sestro v triglavskem kraljestvu zimovali s taborniki. Sredi tedna se je v zimsko idilo prikazal najin oče v družbi našega psa. Prišel je pogledat, kako se imava (beri: preverit stanje), in ker bi bilo prenočevanje v naši koči le prevelik poseg v zasebnost dveh najstnic, je prespal v dobre četrt ure oddaljenem planinskem domu. Oba s psom sta uživala gostoljubje oskrbnikov, ki so bili v tistih časih, ko so bili zimski obiskovalci gora še bele vrane, verjetno veseli slehernega, ki jim je malce popestril dolge dni. Tako je bilo tudi našemu psu dovoljeno, da se čez noč greje pod odejo v postelji poleg očetove. Nepojmljivo razkošje minulih časov.

Na dogodek sem se spomnila ob pripravljanju tokratne teme meseca, ki je posvečena »čudežem s tačkami«, kot je pse poimenovala ameriška pisateljica in ilustratorka Susan Ariel Rainbow Kennedy. Danes so gore tudi pozimi polne ljubiteljev nekoristnega sveta in vedno več jih tja zahaja v družbi človekovega najboljšega prijatelja. Gore vse bolj postajajo stičišče različnih hribovskih "plemen": pohodnikov, plezalcev, kolesarjev, tekačev, smučarjev, in kar je še podobnih patronov; na terene, ki so bili nekoč rezervirani bolj ali manj za odrasle, zdaj zahajajo tudi družine z majhnimi otroki, pa tudi vse več naših štirinožnih spremljevalcev. Pisana množica torej, vsak njen del pa s svojimi razlogi in motivi za obisk gora, s svojimi pogledi, prepričanji, navadami in različno mero strpnosti do souporabnikov gorskega prostora. V gostem prometu se med udeleženci kdaj tudi zaiskri, zato se slej ko prej pokaže potreba po pravilih igre. Medtem ko imajo mnogi pse za svoje planinske družabnike, so drugi prepričani, da psi v gore ne sodijo, in razprave na spletnih forumih so temu primerno živahne. Kako urediti obiskovanje gora s psom, da bo volk sit in koza cela?

Naša želja je bila zbrati nekaj izkušenj in nasvetov, ki bi pripomogli, da bi bila hoja v gore tako za lastnike kot za njihove ljubljence varnejša, prijetnejša - in bolj zdrava. O zdravstvenih nevšečnostih, ki lahko doletijo pse planince, je spregovoril doktor veterinarske medicine Roman Burja. Nekaj planincev nam je zaupalo svoje izkušnje z obiskovanjem koč v družbi psa - ponekod so jih sprejeli odprtih rok, drugod pač ne. Trenutni hišni red v planinskih postojankah namreč ne dovoljuje prisotnosti živali v kočah - z nekaj izjemami, a kot boste lahko prebrali, se je z oskrbniki mogoče dogovoriti tudi drugače. Svoj pogled je predstavilo tudi nekaj oskrbnikov koč in morda bi veljalo poudariti mnenje enega od njih: tako za planince kot za njihove pse velja, da v koči ne morejo pričakovati enakega udobja in reda, kot so ga vajeni doma. Verjetno ni odveč omeniti, da v gore sodijo le dobro socializirani in vzgojeni, poslušni psi, saj - kot pravi vodnik PZS Žiga Macedoni - na videz nedolžna situacija v dolini lahko v hribih kaj hitro postane resna. Pes lahko v gorah spravi v nesrečo bodisi sebe, lastnika ali pa oba. V knjigi Franceta Malešiča Spomin in opomin gora sicer ni zabeleženih smrtnih nesreč, ki bi jih v gorah povzročili psi - z izjemo ene, ko je pes od veselja skočil na gospodarja in ga pahnil v prepad. V večini primerov so bili psi ob nesrečah tisti, ki so ostali pri ponesrečenih gospodarjih in reševalcem z oglašanjem pomagali odkriti ponesrečenca, ga izkopati izpod plazu ali pa so celo stekli po pomoč. Gorski reševalci imajo občasno opraviti z reševanjem psov, ki zaidejo na kakšno polico ali zdrsnejo po pobočju, zgodilo pa se je tudi že, da so lastniki hoteli pomagati psu, pa je zdrsnilo njim, in so potrebovali pomoč reševalcev. V medijih smo lahko zasledili tudi nesreče s smrtnim izidom, ko je pes potegnil lastnika v globino. Zato terja obisk gora s psom tudi nekaj šolanja in izkušenj.

»Psi so naša vez z rajem,« je nekoč dejal češki pisatelj Milan Kundera. Biti s psom v planinskem raju je torej paradiž na kvadrat, ki vam ga od srca privoščim v novem letu.

Pa srečno vsem, če boste v družbi kosmatincev ali brez njih!