»Biti skalaš je pomenilo človeka v gorah, na katerega si se lahko zanesel. Zato so bili skalaši načelni, včasih morda bolj, kot je bilo treba. Skalaštvo je pomenilo način življenja, ki je imel mnoge pozitivne vplive na duha in telo, kar v današnjem jeziku pomeni živeti običajno športno življenje, vendar ne vrhunsko ali celo asketsko. In vendar TK Skala ni stremel za elitizmom, temveč za prevlado kvalitete nad kvantiteto.« (Peter Mikša, Elizabeta Gradnik: Trden kakor Skala. Planinska zveza Slovenije, 2017)

Tragedija, ki se je pred nekaj tedni zgodila pod Storžičem, odpira veliko vprašanj. Na nekatera nikoli ne bomo dobili odgovorov, ostale bodo samo domneve. Kaj se je dogajalo, vedo samo tisti, ki so bili tam, drobci resnične zgodbe pa so vseeno prišli na dan. V več poročilih o nesreči sem brala, da sta plezalca, ki sta prišla pod Kramarjevo smer po prvem plazu, ki je vzel življenje alpinistu in alpinistki, nadaljevala plezanje kljub grozljivemu dogodku. Sprožila naj bi še drugi plaz, v katerem je eden izmed njiju umrl, drugi pa je bil hudo poškodovan. Drugi plaz je ogrozil tudi življenja reševalcev; eden od njih se je med begom pred njim poškodoval.
Zakaj sta plezalca kljub reševalni akciji in dvema mrtvima pod steno nadaljevala vzpon, ne vem. O tem ne morem, nimam pravice in nočem soditi, vendar pa mi misel na to ne da miru. Nekako je obtičala med vsemi tistimi besedami o etiki v gorah, ki sem jih slišala ali prebrala, ki jih poslušam in berem ...

Ali bi kaj takega naredili tudi članice in člani TK Skala? Skalaši, ki jih v naših alpinističnih šolah rada dajem za zgled. Glede na prebrano in slišano o njih sem prepričana, da ne. Pomoč poškodovanim v gorah - ali vsaj odločitev, da zavestno ne povzročiš še dodatne nevarnosti - je (zame) nekaj najbolj svetega, samoumevnega, zanesljivega. Nekaj, na kar sem med alpinisti in gorniki na splošno vedno računala brez kančka dvoma. Zdi se mi, da je to tudi nekakšna dediščina Skale, o kateri sem vedno imela romantično predstavo.

Kot so dediščina prvih alpinistov tudi skromnost, požrtvovalnost, spoštovanje vseh ljudi v gorah in spoštovanje narave. Skalaši se ob takih dogodkih niso ozirali na svoje cilje, ampak so takoj priskočili na pomoč. Vse drugo je bilo potisnjeno v ozadje, bilo je nepomembno in tudi hipoma podrejeno blaginji tistih, ki jih je doletela nesreča. Nesreč žal ni bilo malo. Kako težko je bilo organizirati reševalne akcije v času TK Skala, lahko razberemo iz starih zapiskov in redkih knjig, ki obravnavajo to tematiko. Verjamem, da so se v reševanje takoj vključili vsi, ki so lahko pomagali izboljšati stanje ponesrečenih. Ne glede na morebitne razloge, ki govorijo proti moji tezi.

Kaj se je zgodilo, da prihaja do takih dogodkov in da v naših vrstah, vrstah svojstvenih dedinj in dedičev TK Skala, naletimo na napuh, sebičnost, zaničevanje tistih, ki niso sposobni vrhunskih dosežkov oz. imajo pač drugačne želje in cilje? Kaj delamo narobe v alpinističnih šolah? Lahko vse skupaj pripišemo duhu časa, ki daje prednost (prenapihnjenim) objavam o vzponih namesto deljenju informacij o razmerah v gorah? Očitno nečesa ne delamo prav. In posledice so tu.

Upam in verjamem, da je stoletnica ustanovitve Turistovskega kluba Skala, združenja mladih, idealističnih plezalk in plezalcev, smučark in smučarjev in še marsikoga, dobra priložnost za to, da si vsi tisti, ki imamo privilegij in čast, pa tudi odgovornost vzgoje mladih alpinistk in alpinistov, zastavimo vprašanje, kako želimo vzgajati mlade. Kaj od njih pričakujemo, ko bodo naslednji rod začeli vzgajati sami. V samo osemdesetih letih od razpustitve TK Skala se zdi, da so njeni ideali pozabljeni in da ostaja samo spomin nanje. Če bomo to dopustili, potem so narobe vzgojili tudi nas ali pa smo mi narobe razumeli tisto, kar so nam skušali povedati. »Naveza je sveta!« mi je zabičal mentor v alpinistični šoli. Naveza v najširšem, tudi metaforičnem pomenu.

Lahko pa ob tej častitljivi obletnici mladim razložimo, kaj pomenijo vrednote, na katerih je zrasla Skala. Jim pojasnimo, da je prav na ideološki dediščini tega kluba kljub majhnosti zrasla ena izmed najmočnejših držav na področju alpinizma. Da je zgodba Jože Čopa, ki je nesebično tvegal življenje, ko je sam izplezal iz Osrednjega, danes Čopovega stebra in se s pomočjo vrnil po Pavlo, veliko večja od alpinističnega dosežka, kar je preplezan steber vsekakor bil. Da je čast, ki so jo občutili člani TK Skala, temeljila na idealih, kot so bili skromnost, pomoč in zgledno obnašanje do vseh obiskovalcev gora ter pripadnost klubu, ki je z vrhunskimi rezultati združeval tako zelo različne ljudi. In prav ti rezultati so bili posledica vsega naštetega. Brez tega bodo prej ali slej izgubljeni tudi ti.