torek, 11. maj 2021, ob 0. uri
Mitja KoširMitja s prijateljema prvi prismučal s Triglava. Košir je v slavnem Čopovem stebru s komaj 15 leti doživel veliki alpinistični krst. Rubriko Legende slovenskega alpinizma ustvarjamo v sodelovanju s Slovenskimi novicami (avtorica Tina Horvat).
LJUBLJANA • Mitja Košir je pripadnik generacije izjemnih alpinistov, ki so svoje drzne vzpone začeli v drugi polovici šestdesetih let. Že kot osnovnošolec se je vpisal v alpinistično šolo na Alpinističnem odseku Jesenice, kjer so ga učili znameniti plezalci Uroš Župančič, Janez Krušic in Ciril Praček. Zaskrbljene starše, ki so ob tej nenavadni obšolski dejavnosti seveda godrnjali in ji nasprotovali, pa je tolažil njihov bližnji sosed Joža Čop, ena naših največjih legend. Jeseniški plezalci so mu pokazali pot v gore, po kateri poskuša hoditi še danes, ko ima 73 let.
Z Marjonom (levo) in Šraufom (desno) na vrhu Špika po prvi zimski ponovitvi Krušiceve smeri FOTO: osebni arhiv
Pohvale Čopovega Joža
Očitno je tolažba slavnega alpinista zalegla in že kmalu se je, komaj petnajstleten, podal nikamor drugam kot v slavno smer njegovega soseda - Čopov steber. Takrat je ta skupaj z Aschenbrenerjevo smerjo v Travniku veljala za najtežjo. Kdor je splezal Čopa in Ašenbrenerja, kot se jima reče, je bil dober alpinist. »Bilo je leta 1963. Dva odrasla, Tine Mihelič in Lojze Pezdirnik, in midva z Jožico Trček, oba letnik 1947, smo se namenili v Čopa. O tem piše v svoji knjigi Klic gora Tine Mihelič, pohvaljena sva bila tudi od Čopovega Joža,« obuja spomine na svoj veliki alpinistični krst Mitja Košir. A na domačem alpinističnem odseku niso bili tako navdušeni nad (pre)mladima nadobudnežema. Oba z Jožico, ki se je pozneje poročila s Stanetom Belakom - Šraufom, so hoteli za kazen izpisati iz odseka. A se je zanju zavzel nihče drug kot Joža Čop.
V zgodovino alpinizma je zapisan z izjemnimi vzponi. FOTO: osebni arhiv
Od leta 1963, ko je postal alpinist, je največ plezal z že omenjenimi jeseniškimi učitelji, nato pa so bili njegovi soplezalci najbolj pogosto Klavdij Mlekuž, Stane Belak - Šrauf, Danilo Cedilnik - Den, Marjan Manfreda - Marjon in Boro Krivic, s katerim sta splezala eno najtežjih in najlepših prvenstvenih smeri v naših gorah - JLA v Šitah.
Prvi smučali z očaka
V zgodovini alpinizma je v prestolnici živeči Jeseničan, ki je splezal toliko alpinističnih smeri, da se jih ne da prešteti, zapisan tudi kot član prve trojice, ki je smučala prav z vrha Triglava. Bilo je marca 1973 in Mitju se sploh ne zdi posebej pomemben dosežek. »To smučanje je odmevalo zgolj zato, ker smo bili prvi. Drugače pa ni bilo nič posebnega, smučali smo po trasi letne poti. Podviga se je spomnil Tone Fornezzi - Tof, mi trije, Janez Brojan in Franci Mrak, pa smo bili takoj za to, ko je rekel, da še nihče ni smučal s Triglava. Tof je vse skupaj posnel s kamero in nedavno je film predvajala TV Slovenija,« se smeje. A vseeno prizna, da je bilo tudi nekaj strahu, saj je bilo padanje strogo prepovedano.
Mitja si je verjetno zapomnila marsikatera udeleženka pohoda Sto žensk na Triglav, ki ga organiziramo Slovenske novice. Bil je namreč eden od dolgoletnih vodnikov. »Menda sem bil na dvajsetih pohodih in na vseh se je prav vse odlično izteklo. Nekajkrat nas je teplo slabo vreme, vendar smo se zmeraj vrnili v dolino zdravi, zadovoljni in večina naših udeleženk tudi srečnih. Šele na teh pohodih sem spoznal, kako malo je treba, da nekomu, ki sam tega ne zmore ali nima možnosti, pripomoreš k tako zaželenemu cilju.«
Ključavničar je postal novinar
Zanimiva je njegova osebna oziroma poklicna pot. Kot mladenič je bil namreč ključavničar v jeseniški železarni, med upokojence pa je prišel kot novinar pri časopisu Dnevnik. »Ja, ta pot je bila daljša kot tista okrog triglavskih gora. Ker sem imel železarno pred nosom, sem se po končani poklicni šoli tam tudi zaposlil. V hribih sem spoznal, predvsem med prijatelji, kako prostran je naš svet. Spodbud je bilo veliko in z voljo in prijateljsko pomočjo mi je uspelo opraviti sprejemne izpite za vpis na takratno fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Po diplomi sem dobil službo na Dnevniku in tam, v kulturni redakciji, ostal do upokojitve,« pripoveduje od leta 2010 upokojeni novinarski kolega, oče dveh otrok in dedek trem vnukom, ki živi v ljubljanski Šiški.
Zadnja v Steni z ženo
Brez gora seveda tudi v zrelih letih ne gre! »Po koncu plezalnih vzponov sem začel znova odkrivati čaroben svet julijskih in karnijskih brezpotij. Dokler je šlo brez omejitev, sem veliko iskal spomine v domačih krajih, od karavanških do julijskih vrhov, veliko me je vabil svet okrog Bohinja in seveda kot priseljenega Ljubljančana bližnji Polhograjci in Škofjeloški hribi,« pripoveduje. Ko ga še vprašamo, kdaj je nazadnje splezal pravo resno smer in na kateri svoj dosežek je najbolj ponosen, nam pove: »Na vse svoje aktivno alpinistično obdobje imam najlepše spomine, prav tako se s ponosom spominjam na vse vzpone. Moji prijatelji soplezalci so odhajali na vse bolj uspešne odprave v visoke gore, sam pa sem ostajal vedno bolj prizemljen v domačih gorah. Povsem zadnja prava smer, čeprav še zdaleč ne sodi med resne, je bila Slovenska v Steni, z ženo na vrvi in starimi prijatelji v družbi.«
Ker sta z Jožico Trček komaj petnajstletna splezala Čopov steber, so ju hoteli za kazen izpisati iz odseka.
Skrivnost JLA
O zelo priljubljeni prvenstveni smeri JLA v Šitah se mnogi še vedno sprašujejo, ali sta bila Mitja in Boro res tako navdušena nad jugoslovansko vojsko, da sta po njej imenovala smer, ali pa kratica v resnici pomeni - jaz ljubim alkohol. »Vsi, ki so prebrali znamenito Pot Nejca Zaplotnika, vedo, da gre za gromozansko enigmo treh začetnic, a resnica je zelo preprosta. Borov soplezalec je tisti čas že služil takratni domovini, mene pa je, ko sem se vrnil s hribov domov, čakal poziv k vojakom,« razjasni skrivnost. |
|
