Na prvo junijsko soboto, ki sovpada tudi z mednarodnim tednom slepih, smo se slepi in slabovidni planinci spremljevalci podali na Golico. Po širnem svetu je poznana zaradi Avsenikove skladbe Na golico, Slovencem pa po enem največjih rastišč narcis ali ključavnic pri nas. Pot nas je vodila z vasi Planina pod Golico navzgor do planinske koče.
Zaradi razmočenega terena, mokrih korenin in skal, je bil to za nas kar izziv. Toda Jurčkova preudarnost ter dobra pripravljenost in pomoč naših spremljevalcev nam je pomagala, da smo v dveh urah prišli do koče pod Golico. Tam smo najprej v naše planinske knjižice odtisnili deseti žig Slovenske planinske poti. Na kratko smo si oddahnili in nadomestili porabljeno energijo, na fotoaparate ovekovečili naše podobe in se kar hitro odpravili proti vrhu. Ker bi bila skupina prevelika, če bi hodili vsi skupaj, smo odšli do vrha v dveh skupinah. Nekateri pa, ki še niso v najboljši kondiciji in so presodili, da je zanje primerneje, da ne vrh ne gredo, so pri koči še malo posedeli in celo zaplesali.
V videu trije planinci plešejo na vižo Na Golici, kje drugje kot na Golici
Pot proti vrhu se kar strmo vzpenja in je za nas, slepe in slabovidne, ki moramo še bolj paziti na previdnost, malo počasnejša. Kljub temu smo ga dosegli v dobre pol ure. Na vrhu nas je počakal tudi sneg, česar smo bili nekateri neizmerno veseli. Saj v juniju po snegu res ne hodiš velikokrat. Na vrhu je bilo tudi tokrat res veliko planincev. Vzeli smo si čas, da smo potipali kamen, ki označuje vrh in s prsti popotovali po krajih, ki so na vrhnji tabli označeni. Tako si namreč slepi lažje predstavljamo razporeditev krajev in oddaljenost med njimi. Ker so se od zahoda pričeli zbirati oblaki, smo presodili, da je dobro vrh čimprej zapustiti. V koloni, drug za drugim smo se spustili po grebenu do sedla Suha. Ker je bilo to soboto na Golici neverjetno število planincev, je praktično vsaka narcisa imela svojega občudovalca. Kolona po grebenu je bila kar dolga. Slepi in slabovidni se po zahtevnem terenu spuščamo počasi in previdno, zato je bila kolona morda še nekoliko daljša. A, ko so ostali planinci ugotovili, da hodijo v družbi slepih, se nihče ni pritoževal. Nasprotno, njihovih vprašanj in občudovanja ter čestitk, kar ni hotelo biti konec. Tako so se navdušili in vživeli v našo kožo, da niso gledali pod noge in se je kdo tudi spotaknil, ker je malo pozabil gledati pod noge. Še posebej prijetno je bilo druženje s skupino štiridesetih Mariborčanov, s katerimi smo se prijetno kratkočasili vse do sedla. Na tem mestu jih prav lepo pozdravljam. Najlepši del neokrnjene narave nas je čakal tik nad sedlom Suha. Kakor, da je bil tam zasajen vrt narcis. Žal je količina dežja v maju sprala tudi vonj s teh prelepih cvetic, a na tem delu smo jih lahko tudi zavohali. V veliko veselje mi je bilo, da sem lahko pobožala šop prelepih cvetic.
Na sliki planinci na rasišču narcis, planinka je počepnila med rože, v ozadju se vidijo hribi, athiv Pin/OPP
Ko smo mi krenili z vrha, se je tudi del naše skupine, ki je počakal pri koči, odpravil proti sedlu. Prišli smo skoraj hkrati. Mi veseli, da smo ubežali dežju, oni pa razigrani zaradi druženja pri koči. Ravno, ko smo prišli skupaj, so se z neba spustile prve deževne kaplje. Drugo skupino z vrha, je žal dež ujel še na poti, a so se nam srečno pridružili. Skupaj smo se spustili proti Javorniškem rovtu, oziroma do Pristave, kjer nas je v gostilni počakalo pivo in šofer našega avtobusa.
Tokratna etapa je bila do sedaj najzahtevnejša, saj smo morali premagati za enkrat največjo višinsko razliko, hodili smo po dokaj zahtevnem terenu, ki je bil na nekaterih delih do dobra namočen, pa tudi hoja po grebenu je bila za nekatere novost. Res je, da ne vidimo v dolino, pa zelo dobro občutimo piš vetra in zračnost terena okoli nas. Spoštovanja vredno nalogo so opravili naši spremljevalci. Brez njih našega uspeha ne bi bilo. Sigurno je bil to tudi zanje velik podvig in prepričana sem, da so z nami uživali.
Na sliki skupina planincev na vrhu Golice, v ozadju se vidijo hribi in nebo z nekaj oblaki, arhvi Pin/OPP
Spremljevalci na poti podviga Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti imajo resnično zelo pomembno vlogo. Sami morajo biti kondicijsko zelo dobro pripravljeni, saj jim spremstvo slepe ali slabovidne osebe vzame kar nekaj dodatne energije. Ne sme jih biti strah ne prepadov in ne česa drugega, saj slepi to zelo hitro zaznamo v njihovih glasov in to za nas ni dobra motivacija. Zlasti pa morajo imeti veliko zaupanja tudi v nas, za kar smo jim resnično zelo hvaležni.
Edinstven primer takšnega spremljevalca je Marjan Kocijančič. V svoji karieri planinskega vodnika je najbrž doživel že skoraj vse. Do sedaj je bil z nami na vseh skupnih poteh. Mene osebno najbolj navdušuje njegova neverjetna kondicija in neskončna potrpežljivost. Naj bo v skupini najhitrejših ali na repu skupine, ob njem se boš vedno varno počutil. To pa je za naše dobro počutje najpomembnejše.
Iskreno se zahvaljujem in toplo pozdravljam vse, ki smo v soboto skupaj uživali na Golici in se veselim nadaljnjih skupnih poti na Slovenski planinski poti.
