• Akcija: Začetni alpinistični tabor
• Kraj in trajanje: Kamniško sedlo, 7. - 11. julij 2021
• Vodstvo: Alen Marinović (vodja ) in inštruktorji Nejc Lužnik, Boris Sedej, Boris Mance, Laura Dovč in Miha Zupin.
• Udeleženci: Tina Kotnik, Petra Potočnik, Tilen Legnar, Monika Špital, Aleksander Sorčan, Maja Šlebir, Anja Kišek, Matej Kristan, Gašper Valjavec, Veronika Jakopič, Lucija Žumer, Polona Lamut.

Izhodiščno točko je predstavljalo parkirišče na Jermanci, kjer smo pustili avtomobile, nato pa zagrizli v breg in se precej hitro pregrizli do Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Tam so nas pri tovorni žičnici za kočo že čakali naši nahrbtniki. Le nekaj se nas je držalo dogovorjene ure srečanja na spodnji postaji tovorne žičnice. Ti smo do koče prišli prej, kar je pomenilo naslednje: »Kdor prej pride, prej pije« (vodo, seveda!). Sledil je sredin spoznavni večer, podajanje navodil s strani vodje tabora Alena Marinovića in oblikovanje navez. Te so bile sestavljene iz dveh pripravnikov/tečajnikov in inštruktorja. Sama sem bila v trojni navezi z Alenom in gajstno Štajerko Moniko.

Po uvodnem večeru smo vsi po vrsti popadali v postelje in se ob svitu že zbrali v jedilnici. Po krepčilnem zajtrku smo se odpravili vsak v svojo smer.
Padla je odločitev, da v času tabora plezamo v stenah Planjave in Brane, kamor nas je vodil hiter dostop. Smeri smo izbirali večer pred izvedbo, da smo se lahko udeleženci ustrezno pripravili na ture. Priprava je zajemala izdelavo skice smeri, prebiranje različnih opisov dostopa in opisov poteka smeri.

Naša naveza se je odločila, da gremo v četrtek plezat v zahodno steno Planjave in si tako prihranili nepotrebno muko sončne pripeke. Izbrali smo smer Y (II/III), ki je predvsem v raztežaju, v katerem se Y razcepi na levi in desni konec, ponujala dobro plezarijo. Izbrali smo desno varianto, ocenjeno s V. Sestopili smo s spustom ob vrvi, katerega smo morali urediti sami. Za spustom nas je čakalo še nekaj hoje po kršu, spust po »toboganu« in prijetno »meliščanje« do steze.
Popoldne smo za plezanje izbrali Brano. Razlog je bil isti: popoldanska senčna stena. Preplezali smo smer Zajeda (V-/IV, III). Gre za odlično smer, ne pretežko, ne prelahko, ki vmes preseneti z zračno prečko, na vrhu katere je rob z dobrimi oprimki.
Zvečer je sledilo predavanje na temo priprave na turo, ki zajema risanje skice, prebiranje različnih opisov smeri ter opisov dostopov ipd.

V petek nas je nekoliko skrbelo vreme, saj so vremenoslovci napovedovali nevihte, a so se tokrat na srečo zmotili. Plezali smo ves dan: dopoldne smo v Planjavi preplezali smer X oz. Steber Planjave (IV,III,II). Zanimiv detajl sestopa je bil daljši in zračen spust po vrvi, v katerem smo zagotovo uživali vsi, ne le naša naveza. Popoldne smo se odpravili v Brano, kjer smo preplezali Zgornji steber (IV/III), ki je bil dovolj nezahteven, da smo lahko vadili vmesno varovanje s klini (na način vlakca) in premičnimi varovali, sami smo izdelovali sidrišča s klini in premičnimi varovali.

V soboto smo preplezali le eno smer, saj smo v popoldanskem času imeli predavanje na temo ustreznega izdelovanja sidrišč, nameščanja varoval, nosilnosti neskončnih zank, orientacije, ipd. Dopoldne smo preplezali Severozahodni greben (II (III-IV)), ki je ponujal super plezarijo, možnost nameščanja varoval in na koncu skrit kotiček, kjer je očitno nekdo že bivakiral, saj je polička zagrajena s kamenjem in služi kot odlična razgledna točka. Tudi tokrat je del sestopa predstavljal spust po vrvi, del pa sestopanje po »kršu«, kar ni bilo čisto nič prijetno. Je pa treba priznati, da je koristno spoznati tudi tovrstni način sestopa.
Sobotno popoldne, v katerem smo se naužili precejšnje mere novega znanja, se je prevesilo v večer, ki je minil v znamenju tekmovanj med udeleženci tečaja. Inštruktorji so pripravili različne igre, pri izvedbi katerih smo se do solz nasmejali.

V nedeljo nam ni preostalo drugega, kot da vzamemo pot pod noge in se še zadnjič odpravimo v steno. Naša naveza je izbrala Desno varianto zgornjega stebra (V/IV, II). Zanimiva detajla predstavljata majhen previs v zadnjem raztežaju, ki je smer precej popestril, pa tudi kamin v drugem raztežaju.

Tudi ostale naveze so po večini plezale prej opisane smeri. Sicer pa so bile preplezane še smeri Kratkohlača, Poševna zajeda, Šija Brane in še kakšna bi se našla.

Bistvo tabora pa ni bilo v številu preplezanih smeri, temveč predvsem v novo usvojenem znanju in utrjenih veščinah varnejšega plezanja v hribih (nameščanja vmesnega varovanja, orientacija, ustrezna priprava na turo). Vsi udeleženci smo imeli možnost samostojno nameščati varovala (kot drugi v navezi), izdelovati sidrišča, odpravljati težave pri zabijanju in izbijanju klinov in drugih varoval. Inštruktorji so nam puščali prosto pot pri iskanju pravega dostopa, prav tako so nas pri iskanju ustreznega sestopa le usmerjali in potrpežljivo čakali, da smo sami našli najboljšo pot.

Udeleženci smo bili vsak dan bolj smo bili udomačeni, vajeni drug drugega. In čeprav smo se prvi večer še gledali nekoliko postrani, mogoče malo plašno, smo bili proti koncu tabora sproščeni, nič več zadržani. Se pravi: bili smo kot udomačeni lisjak s Kamniškega sedla, ki se vsak dan pogumno potika okoli koče.

Domov smo se vrnili bogatejši za nova spoznanstva, nove izkušnje in predvsem znanja, ki bodo koristila nam in našim soplezalcem ter nam omogočila varnejši korak v hribih.