Pot je sprva potekala v tišini, saj sta bila zaradi kamenja, korenin in zmeroma strme poti potrebna velika zbranost in previdnost. Ko pa se je pot priključila širšemu kolovozu, pa so tudi besede hitreje stekle in dale našim korakom malce hitrejši tempo. Ob prijetnem klepetanju smo tako hitro prispeli do planine Lipanca, kjer stoji Blejska koča in je nastala iz pastirske koče, ki je sprva služila za prenočevanje živine. Po kratkem okrepčilu smo se vrnili proti Rudnemu polju.  Na sliki makadamska godzna pot obdana s smrekami, ki jih presevajo prvi jutranji žarki, arhiv Nefiks Tako besede kot pot so hitro tekle in tudi narava nas je kmalu tudi spomnila, da moramo biti v hribih vselej previdni, saj lahko sicer hitro zgrešimo pot, če ne sledimo markacijam. Na Pokljuki sta tudi to skupino pričakala nasmejana Marjeta in vodič Športnega centra Triglav, ki je tudi naši skupini razkazal center in nam povedal precej zanimivosti o Pokljuki, centru ter biatlonu.  Na sliki skupina planincev pred Blejsko kočo, arhiv Nefiks
Na platoju Športnega centra Triglav Pokljuka je bila zbrana pisana druščina inkluzijskega pohoda Gibalno oviranih gore osvajajo, nevrorazlični AMA - avtizem, motnja v duševnem razvoju, ki so imeli krajšo pot in so naredili krog čez vadbišče ter sledili zanimivemu vodenemu ogledu. V večini so bili uporabniki invalidskih vozičkov, ki so se ob spremstu prostovoljcev že razigrano pogovrajali za mizah, ko smo se jim pridužili še slepi in slabovini pohodniki s spremljevalci, ki so vsi prostovoljci.
Pot obeh inkluzijskega pohoda se je sklenila s krajšim programom, kjer so nas pozdravili predstavniki različnih akcij, prisluhnili pa smo lahko tudi pevski točki mladega udeleženca pohoda. Ob okrepčilu in prijetnem druženju je čas hitro minil in kmalu je nastopil čas za povratek domov.  Na sliki skupina planincev na travnatem delu, arhiv Nefiks Martin Močnik in Biba, njegova psička spremljevalka, ki sta redna udeleženeca pohodov, sta o pohodu na Blejsko kočo
povedala: »Bilo je čudovito, enkratno in tako mora ostati!«
Anja Gričar, prostovoljka iz Zavoda Nefiks, ki se je pohoda udeležila prvič je o svoji izkušnji povedala:
»Super izkušnja! Veseli ljudje in dobra volja! To je to. ;)«
Anja Uršič, slabovidna udeleženka pohoda: »Danes je šlo za malo lažjo pot, ki pa mi je bila osebno zelo všeč. Kljub temu vzamem vsak vzpon za nek manjši izziv, ki ga na koncu premagamo s skupnimi močmi. Zato sem hvaležna vsem, ki nam pri vzponih priskočijo na pomoč.« in dodala še, da se že zelo veseli naslednjega pohoda.« |
