• Tabor: Ženski tabor
• Lokacija in trajanje: Coglians in Chianevante (ITA), 20. - 22. avgust 2021
• Članice: Sara Jaklič (vodja) in članice Urška Gjergek, Urša Kešar, Tina Kotnik, Mojca Krajnc, Katarina Legat, Klara Lukek, Dea Mljač, Anja Petek, Nika Smole, Tina Uranič

Učinkovitost organizacije v ženski režiji se je pokazala že pred odhodom. Medtem, ko sem se za pol ure odmaknila od telefona, so punce že uspele organizirati prevoz, razpored po avtih, lokacijo pobiranja in razdeliti opremo po nahrbtnikih. Petkov večerni dostop je potekal po pričakovanjih, z rahlo zamudo večine in z malo večjo zamudo potnic zadnjega avta, ki so zaradi poglobljene debate skrenile s poti in dostopile do napačne koče (ne bomo po imenih :D). Ostale smo kljub težkim nahrbtnikom, z željo po čimprejšnji večerji konkretno prehitele časovnico za pot in s svojim tempom navdušile tudi italijanske gorske tekače (Solo ragazze? Fantastico). Rifugio Marinelli se je hitro izkazal kot odlična izbira baznega tabora. Razgled na steno v soju polne lune je prekašal samo še širok nabor jedi na à la carte menuju. Opogumljene z večerjo smo se razporedile po navezah in izbrale smeri, kar je s skromnimi opisi v italijanskih vodničkih in podajanjem v neznane hribe nekaterim povzročilo vsaj lažje nelagodje, zagotovo pa tudi prijetno vznemirjenje. Spanec je bil krepčilen, noč pa mirna. Punce pač ne smrčimo.

Sobota je bila glavni plezalni dan. O preplezanih smereh ne bom preveč razpredala, svojo zgodbo pač lahko deli samo tisti, ki jo je doživel. Popravek: tista, ki jo je doživela. Glede na svoje izkušnje iz smeri in zadovoljne obraze ostalih punc ob prihodu v kočo pa lahko povem, da je skala v tem delu karnijcev kompaktna, smeri morda opremljene nekoliko manj kot smo navajeni, orientacija pa ne pretežavna. Prav vse naveze pa smo uspele izpolniti svoj zadani cilj. Zvečer je bilo na programu Zoom predavanje alpinistke Irene Mrak. Zaradi šibkega alpskega signala smo uspele ujeti le uvodni nagovor, ki je zadoščeval za prepoznavo Ireninega navdušenja nad alpinizmom - definitivno nalezljivo. Z željo po poslušanju njenih zgodb se dogovorimo za piknik s predavanjem v domačih krajih. Mi že komaj čakamo.

Nedeljske načrte je oklestila grozeča vremenska napoved z nekaj mm padavin preveč za naš okus. Želja po možnosti hitrega pobega je prispevala k odločitvi za navrtane smeri, ki jih v teh koncih ni malo. Zaradi takih in drugačnih razlogov je polovica navez ta dan obrnila, večraztežajke nam zgleda ne ležijo najbolj ali pa za njih enostavno ni bilo prave motivacije. Kljub plezanju v različnih stenah sestopimo ob približno enaki uri (telepatija?), spijemo poslovilno kavo in določimo dresscode za piknik pri Ireni: 0 gojzarjev, 11 oblekic. Do naslednjega leta.



Kronološko poročilo:

• 20. avgust: vožnja do koče Tolazzi, dostop do koče Marinelli
• 21. avgust: plezanje v pogorju Coglians in Chianevante
• 22. avgust: plezanje v Torre del Coston Stella in Torre Carla Maria, povratek domov

Opravljeni vzponi:

• 21. avgust:
  • Tina Uranič, Urša Kešar, Tina Kotnik: Pillastro della Plote, Castiglioni con varianti Di Gallo, 310 m, IV+
  • Mojca Krajnc, Katarina Legat: Pillastro della Plote, Mazzlis Moro, 390 m, VI+/VII
  • Dea Mljač, Urška Gjergek - Coglians - Parete sud, 200 - 300 m, IV/V
  • Anja Petek, Sara Jaklič: Pillastro delle Plote, Il ritorno di gringo, 410 m, - VII
• 22. avgust:
  • Tina Uranič, Urša Kešar: Torre Carla Maria, Mona sensa Martel, 115 m, 5a
  • Nika Smole, Klara Lukek: Torrione Spinotti, Primi Morsi, 190 m, 5b

Vtisi udeleženk:

• Anja Petek: Ženske smo pač ženske in to se v skupnih navezah še posebej simpatično odraža. Veliko si znamo povedat, zmoremo pa tudi marsikaj splezat! Ženski tabor v krasnem ambientu Karnijskih Alp je potešil tudi našega nemirnega duha, ki ga je potrebno na vsake toliko nahranit z večjo ali manjšo porcijo. Preko zanimivih debat, pa nam ga je morda uspelo tudi nekoliko bolje razumet. Hvala babe!
  
  
• Klara Lukek: Na ženski alpinistični tabor sem se prijavila z željo po novih izkušnjah, novih krajih ter novo družbo, dobila pa sem paket vsega. Zelo mi je bilo všeč, da smo se podale do bolj oddaljene koče, ki jo je obdajal gorski mir. Vzdušje ravno prav številke ekipe je bilo enkratno in z veseljem bi se podružila še kakšno uro dlje, pa je pričakovanje plezanja in novih dogodivščin zahtevalo spanec. Plezanje v novih stenah mi je dalo nove izkušnje, vse od skalno slabših, manj kompaktnih raztežajev, pa vse do najlepših v mojem naboru preplezanih smeri. Kaj vse lahko človek najde v vsega dobrih 300m. Predvsem mi je bilo všeč, da smo se plezanja lotile skupaj, kot ekipa, si pomagale, svetovale in delile nasvete iz sosednjih smeri, se smejale ter na koncu skupaj pod steno vriskale kako se imamo babe lahko fajn. Hvaležna sem, da sem lahko bila del tega tabora in upam, da to postane kar eden mojih tradicionalnih taborov.
  
  
• Nika Smole: Udeležba na ženskem alpinističnem taboru mi je prinesla ne le plezanja v lepi skali in čudovitem novem ambientu, temveč tudi tisto najpomembnejše - nova prijateljstva, smeh, spomine ter zavedanje, da punce zmoremo!
  
  
• Katarina Legat: Letošnji ženski tabor je bil res nekaj posebnega. Zares odlična, ravno prav številčna družba. Vrhunska lokacija! Smeri in skala take, da si jih lahko samo želiš. Res škoda, da Karnijskim Alpam posvečamo tako malo pozornosti. Hrana je bila pa tudi že gurmansko doživetje. Edino, kar nam vsem ni bilo všeč je bila kratka dolžina tabora. Kakega dneva več se ne bi branile. Še enkrat hvala vsem puncam za super vikend, Sari za izbiro lokacije in organizacijo ter KA za velikodušno podporo!
  
  
• Dea Mljač: Čeprav rada plezam tako v ženski kot v mešani navezi in sem že slišala šaljive komentarje, da je ženski tabor v 21. stoletju oblika diskriminacije, je vikend plezanja v družbi samih močnih punc točno to, kar si občasno zaželim v predominantno moškem svetu alpinizma. Plezanje ni bilo nič manj napeto, pogovori pa so bili bolj sproščeni, nasmejani in so vključevali nekoliko manj herojskega opisovanja grifov v detajlih smeri. Zahvaljujoč italijanski kuhinji je to tudi edini plezalni vikend, iz katerega se vračamo z več kilogrami kot ob prihodu. Edino slabo stran tabora vidim v tem, da ga imamo le 1x letno, mogoče še zimska verzija? Punce, hvala za inspiracijo in nadaljnjo motivacijo. Sara, tebi pa še posebej hvala za organizacijo, naročanje hrane v italijanščini (vsakič bolj suvereno), nasvete in spodbudne besede. Predavanje Irene Mrak je sicer prekinilo izginotje zadnje črtice signala, sporočilo pa je bilo kljub temu predano: ženske zmoremo.
  
  
• Urša Kešar: Tabor je bil super! V Karnijskih Alpah sem plezala prvič - ti (zame malo manj znani) konci pa so se odlično povezali z dobro družbo in izjemno kulinariko v koči. S puncami smo se super ujele in z veseljem raziskovale stene v okolici, le prehitro je minilo. :)
  
  
• Urška Gjergek: Res sem hvaležna za udeležbo na taboru, ki je potekal v meni čisto neznanem okolišu in idilični koči Marinelli. Odsotnost gneče, prisotnost res dobre hrane in družbe so naredili tabor še toliko bolj prijeten. Kot mlajša pripravnica sem vesela podpore izkušenejših kolegic, ki so pomagale z nasveti glede orientacije in res motivirale za samostojno raziskovanje smeri. S tem taborom sem pridobila na samozavesti, premagala začetni strah, predebatirala marsi kakšno temo in ustvarila povezave za bodoče naveze. Naj se ne konča pri tem vikendu.
  
  
• Mojca Krajnc: Dolgo pričakovan vikend, ki je presegel res vsa pričakovanja. Vikend je zaznamovalo odlično plezanje po Dolomitsko-Pakleniški skali z izrednimi smermi, super družbo 11 plezanja lačnih punc, obilo gurmanskih užitkov in pa prijazni Italijani, ki na vse odgovorijo z OKAY, pa če te razumejo ali ne. Tudi vreme nam je služilo, ne glede na samo žensko udeležbo.
  
  
• Tina Uranič: Pustile smo tezave in skrbi v dolini ter preživele vikend poln pozitivne energije, smeha ter girl power motivacije.

Poročilo pripravila Dea Mljač, fotografirale udeleženke tabora