Kondicijo začnemo pridobivati spomladi ali poleti na domačem hribčku. Začnemo postopoma in razdaljo, višinske metre ter čas na pohodih počasi podaljšujemo. V tej fazi je super, če pridemo do 400 višinskih metrov vzpona trikrat na teden in dodamo daljši pohod enkrat v tednu (1000-1500 metrov vzpona).

Ko se dobro uhodimo v sredogorju, lahko počasi začnemo razmišljati o visokogorju. Nekateri ste v dobri kondiciji in lahko prvi korak preskočite, drugi boste zanj potrebovali več let. V visokogorju začnemo z daljšimi, lažjimi turami, kot je recimo vzpon na Stol, Krn, ...



Ko se v tem svetu dobro počutimo, lahko nadaljujemo na zahtevnejše poti. Pred obiskovanjem le-teh bi vsekakor svetoval obisk tečaja za gibanje po feratah. Pri izbiri tečaja velja biti pozoren, da ima vodnik tečaja prave kompetence. Te tečaje ponujajo planinska društva, privatna društva, gorski vodniki in na žalost tudi ostali vseznalci. Alpinistični inštruktor, na primer, nima specifičnega vodniškega znanja. Zato se vam z lahkoto zgodi, da končate na tečaju z 30 somišljeniki pod vodstvom ene same osebe, ki vas bo "vse" potrebno naučila na tleh. Ko boste šli v sklopu tečaja na turo, pa boste na njej že skrbeli čisto sami zase. Ker vemo, da je vsak začetek težak, tak pristop ni priporočljiv. Bolje za vas bo, da ste v majhni skupini, kjer bo vodja tečaja v primeru težav imel čas in se vam bo lahko posvetil.

Po opravljenem tečaju gibanja iz ferat lahko sami plezate po njih. Za začetek priporočam lažje ferate v Mojstrani, Črni na Koroškem, Vipavi ... Če vas ta svet potegne, pa lahko svoje znanje in mišično moč stopnjujete tudi v težjih - Gonžarjeva peč, Jezersko, Zelenica, Jermn, ...



Te ferate vam bodo dale osnoven občutek glede vaše reakcije na ‘luft' pod nogami. Če vam le-ta ne predstavlja težav, se lahko lotite zavarovanih poti v naših gorah. Ferate sem omenil pred tem, ker zavarovane poti niso zavarovane v svoji celotni dolžini. Jeklenice so pogosto le na težjih mestih, lažja, a morda še vseeno izpostavljena mesta, pa je potrebno premagati brez njih. Tudi tu lahko vzpone lepo počasi stopnjujete, od poti v sredogorju (Šmarna gora) proti goram. Za orientacijo naj naštejem nekaj vzponov: Mala Mojstrovka po Hanzovi, Prisojnik po grebenski, Triglav... Ko vse to obvladamo, lahko gremo na težje kopne vzpone: Škrlatica, Jalovec, Mrzla gora, ...



Če vas vlečejo še težja brezpotja in lažje plezalne smeri, pa vsekakor priporočam obisk alpinistične šole. Tu boste za svoj denar dobili ogromno znanja, ki vam bo ob teh vzponih koristilo. Je pa res, da v alpinistični šoli ne bosta ravno zvezda družabnih omrežij, ampak verjetno samo en povprečen neperspektiven zelenec. Kljub temu pa si tam lahko najdete super družbo za težje vzpone in sčasoma postanete celo alpinist. Predvsem pa boste v šoli dobili potrebno znanje vrvne tehnike in tudi teoretične osnove o gorah.

Ob vseh teh poletnih vzponih seveda lahko sredogorje obiskujete tudi pozimi. Na ta način se naučite, kakšna oblačila potrebujete pozimi in preizkusite derezice.

Pred obiskom visokogorja pa je spet priporočen obisk tečaja gibanja v gorah v snežnih razmerah. Na tem tečaju se boste naučili osnov o nevarnostih v gorah, plazovih in uporabe derez in cepina. Tu naj velja napisano iz letnega tečaja - preverite kompetence izvajalca tečaja.

Ko smo odkljukali poletne vzpone, zimsko sredogorje in vse tečaje, je počasi čas za nakup opreme in visokogorje.

V visokogorju začnimo z lažjimi bolj obljudenimi turami, na katerih derez in cepina verjetno ne bomo potrebovali. Oboje pa naj bo vedno z nami, saj se razmere lahko spremenijo iz dneva v dan. Primeri tur so lahko Viševnik, Debela peč, Dovška Baba, vrhovi nad Soriško planino, ...



Ko smo na takih turah večkrat uporabili dereze in cepin in znanje iz tečaja prenesli v prakso, lahko naše vzpone začnemo stopnjevati proti našemu cilju. Poiščemo malo strmejše vzpone, kjer bodo dereze in cepin prišli bolj do izraza. Taki vzponi so lahko Begunjščica, Kredarica, Mala Mojstrovka, Savinjsko sedlo...

Ko take vzpone obvladamo, gremo v še strmejše, lažje grape kot je recimo osrednja v Begunjščici, Vrtača, Mala Rinka skozi Turski žleb, Pripravniška v Mali Mojstrovki, ...



Ko po teh grapah sestopimo brez težav, počasi lahko začnemo razmišljati o zimskem vzponu na Triglav.

Če se vam je uspelo preboriti skozi te vrstice ste verjetno opazili, da je spisek vzponov pred samim ciljem precej obsežen. Pa je na tem spisku samo nekaj idej. Sam predlagam vsaj 10 vzponov iz vsake kategorije, preden se lotite samostojnega zimskega Triglava. V prid temu govori dejstvo, da občasno vodim goste, ki imajo opravljeno alpinistično šolo in so ne dolgo nazaj precej plezali. Pa se kljub temu odločijo za vzpon na Triglav z vodnikom.

Gore so lep, a krut svet. Ubiranje bližnjic v naših izkušnjah nas hitro lahko precej stane, v skrajnem primeru celo življenja. Na žalost večina ljudi ni dovolj fizično in psihično sposobna, da bi iz nič (hribovskih izkušenj) na zimski Triglav prišli v enem letu. Nekaterim bo priprava na ta podvig vzela pet let, nekaterim 10, nekateri pa tja ne bodo nikoli prišli.

Edina bližnjica, ki jo lahko svetujem, je najem gorskega vodnika. Če smo ob tečajih govorili o različnih izvajalcih, sem trdno prepričan, da vas na zimski Triglav varno pripelje samo gorski vodnik z licenco IFMGA. Vsi drugi profili za tak vzpon nimajo dovolj znanja, saj gre za alpinistični vzpon. Pred leti se je na spletu pojavila slika alpinističnega inštruktorja s 5 gosti na vrvi. Gorski vodniki v zimskih razmerah vodimo največ 2 gosta, saj je to največ, kar še lahko varno izvedemo.

Če nekdo vzpon ponuja po polovični ceni, je lahko razlog delo na kvantiteti. Na žalost se tako delo lahko resnično slabo konča za vse vpletene.

Iskreno upam, da se tole pisanje koga dotakne in se trend vsaj enega mrtvega človeka v zimski sezoni na Triglavu konča. Verjamem, da se večina ljudi gor odpravi zaradi neke notranje želje in ne zaradi lajkov na Facebooku. Ob tem pa verjamem, da se jih precej, če bi vedeli v kaj se podajajo, tja ne bi odpravilo. S tem sestavkom sem želel opisati, kaj lahko na Triglavu pozimi pričakujete in kako se pripraviti, da ta izziv ne bo prevelik.

Ob zadnjih nesrečah je bilo govora tudi o tem, da se je potrebno znati ustaviti s cepinom. Sam verjamem, da teren, kjer sta se nesreči zgodili, ne odpušča napak in se tudi super izurjen alpinist ob padcu tam ne bi mogel ustaviti. Ko se podate na Triglav pozimi morate biti pač 100% prepričani, da ne boste padli. Če po nesrečnem naključju padete na strmejšem delu od Kredarice do Malega Triglava, vam tudi znanje ustavljanja s cepinom na žalost ne bo pomagalo.

Pa še nekaj o inflaciji opreme in deflaciji izkušenj. Stari mački hodijo na Triglav z enim cepinom. Če za to, da se počutite varno, potrebujete dva cepina, je mogoče ta vzpon za vas in vaše trenutno znanje prezahteven. S temi besedami pa seveda nočem izzivati junaštva, želim le, da razmislite, ali ste res iz pravega testa za zimski Triglav ali ne.

Čisto za konec pa še nekaj mojih referenc- na Triglavu sem bil čez 300-krat, od leta 2009 sem gorski vodnik in sem na Triglavu v vseh razmerah med 20 - 40 krat na leto. Kar na tej gori opažamo v vseh sezonah je skrb vzbujajoče, moj subjektiven občutek je, da je glede na vse videno nesreč še malo.

Pamet v glavo in z malimi koraki proti svojemu velikemu cilju.