Malo korenin, malo skalovja in še malo korenin in malo skalovja. A ni čudno, greš v hribe, hodiš po gozdu in imaš malo korenin in malo skalovja. Pa je res čudno. No, priznati pa moram. Sedaj imajo ob poti napeljane tudi jeklenice. Ko sva midva z Bibo kot lepotica in lepi mladenič šla čez Kriško goro na Tolsti vrh teh jeklenic takrat še ni bilo. Ali pa se jih ne spominjam.
S pomočjo koordinatorjev odbora inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije Jurčeka Nowakka, Marjete Čič in pomočjo asistentov, ki so zelo pomembni, nam je slepim in slabovidnim uspelo »pripopati« še en žig v knjižico Slovenske planinske poti. Osvobodili smo Kriško goro, še en žig bliže smo Debelemu rtiču. Ne bom utrujal s časovnico zbiranja pri gostišču Zavetišče, ne bom utrujal kdaj smo začeli pohod. Mimogrede zakaj? Ker nimam pojma. Ne vem koliko je bila ura. Ko je Jurček zapiskal ODHOD, smo jo veselo sprejeli cesto. Družba je bila zelo vesela in pripravljena na nove podvige. Za razliko od Bibe in moje malenkosti jih veliko ni vedelo kaj nas čaka. 2 uri 30% - 40% procentnega klanca brez popuščanja. Sama sreča, da je Jurček določil kot vodilno Marjano. Ona je poskrbela za odmor in da niso eni bezljali. Jaz imam Bibo in se veselo izgovarjam, da nisem nikoli prvi, da jo ucvre naprej. Tako mimogrede!
Video pevca v družbi planincev pred kočo
Veselo, polni dobre volje smo začeli gristi kolena. Kriška gora? Kaj naj rečem? Lepota nad lepoto. Menda, ampak res menda je bila megla. Oskrnica in njen partner sta odgnala vso meglo. Bila sta prijetna, poskrbela za nas in na koncu je kot »slavulj« oskrbnik zapel venček res lepih in čudovitih pesmi. Hvala mu za izkazano poslovilni venček narodnih pesmi! Ker biti vsaka prava »kobasa« zašpiljena so nas spremljevalci peljali v dolino po drugi poti. V hrib gre, je kakršen koli je, v dolino po imamo mi »čoravci« večje probleme. Sama sreča je, da imamo srčne spremljevalce! Prišli smo v dolino oz. na cilj z ostalimi skupinami inPlanincev pod okriljem Marjete Čič, Jurček Nowakk. Ker sem menda, tako kot vsi novinarji, plačan po črkah in besedah, vam bom sedaj povedal še zgodbo Martina, ki je prvič spremljal osebe na vozičku. Kot vsi veste, sva z Bibo doživela krst na Mirni gori. Biba je vodila mene slepega, jaz sem vlekel voziček z osebo z multiplo sklerozo, zadaj je »rajdal« gluh, ki je imel na hrbtu svojega 9. mesečnega otroka. No, kot sem omenil,: »Prvega ne pozabiš nikoli«. Po tistem, sem še in bom velikokrat pomagal tudi »vozičkarjem.« Nekateri in njihove organizacije so me že celo posvojili. Sedaj pa zgodba in izkušnja novega spremljevalca »vozičkarjev«,: »Meni je bilo prvič, peljal sem približno 10 letnega otroka. Nisem vedel kaj me čaka. Do sedaj sem po »krtinčkih«, gričkih in dolincih spremljal slepo ženo. Kaj lahko pričakujem in doživim z vozičkarji!? Pa še po cesti? No, hitro sem ugotovil, da kapo dol in vse spoštovanje spremljevalcem, prostovoljcem in asistentom. Toliko veselja in hvaležnosti, ko prisopihaš na cilj kot ti izrazijo in dajo starši in tistega, ki si pripeljal na cilj je neprecenljivo!« Martin Močnik
Na sliki skupina planincev na travi, v ozadju se vidi hribovje, arhiv inPlaninec
Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO) Skupaj v hribe na zavetišče v Gozdu pod Kriško goro Že tretji letošnji pohod pohodnikov inPlaninca, ki smo ga izvedli v nedeljo, 22. maja 2022 nas je vodil do Zavetišča v Gozdu. Pohodi se je odvijal na javnih cestah, zato je mojo pozornost pritegnila zlasti organizacija množice pohodnikov v kolono in potem hoja po cestišču. Pohodnikov je vedno toliko, da je govorna komunikacija težko slišana, seveda če ne bi bilo prodornega glasu Jurčka. Tudi tokrat je bilo tako. Prostovoljci na eni strani in pohodniki na invalidskih vozičkih na drugi strani cestišča so se razporedili po potrebah pohodnikov oziroma kakšno prevozno sredstvo pohodnik uporablja. Za električni voziček en prostovoljec, za navadni voziček pa dva ali več prostovoljcev z ustreznimi vlečnimi vrvmi. Kljub množici to dejanja poteka zelo hitro pod budnim očesom glavnih organizatorjev pohoda. Pohodnike se informira, da hodimo po javnih poteh, kjer promet za ostale ni zaprt.
Na sliki prostovoljec po cest vleče osebo na invalidskem vozičku, ki v rokah drži bergle in se pogovarja z osebami, ki hodijo ob njej, arhiv inPlaninec
Res le dobro pripravljena organizacija omogoča varno gibanje po poteh do cilja, ki smo si ga zastavili tokrat od Križ do Zavetišča v Gozdu pod Kriško goro. Na poti ni bilo organizacijskih težav, kljub precejšnjemu vzponu in razdrti cesti, ki jo popravljajo. Težave so bile le v tem, da nas je pogovor, smeh ter dobra volja zadržala na poti dalj, kot bi bilo potrebno. Pa na takšnih pohodih čas ni naše merilo. Merilo je naša vztrajnost, volja prisluhniti sopohodniku, opazovati lepote narave, ki nam daje občutek, da je za to vredno živeti. Vsi smo prispeli varno na cilj. Pohodniki akcije Odločen korak (slepi in slabovidni) in nevrorazlični AMA podali celo na sam vrh, to je na Kriško gora. Nepozabno. No nekaj nas gibalno oviranih se je povzpelo na vzletišče jadralnih padalcev in uživalo razgled po Gorenjski, nekaj pa se jih je sprehodilo do cerkve sv. Miklavža v Gozdu.
Na sliki ženska govori v mikrofon, v ozadju stojijo panoji, v desnem kotu so tri osebe, ena na invalidskem vozičku, arhiv inPlaninec
Ponovno zelo pisana druščina pohodnikov, vseh 150 pohodnikov, od tega 41 akcije GOGO. Ti so za premagovanje 360 m višinske razlike, dobrih 5 km potrebovali dobro uro in pol ter veliko marljivih prostovoljcev iz vrst tabornikov, Fužinskih gamsov, zavoda Manipura, planincev in veliko posameznikov. Program smo začeli in končali z himno - PD Križe in akcije Odločni korak. Nagovorili so nas vodja akcije Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO) Stojan Rozman, vodja akcije Odločen Korak Ana Oražem, vodja odbora inPlaninec Jurček Nowakk, podpredsednik PD Križe Ivan Likar, podžupan Dušan Bodlaj občine Tržič ter ambasadorka akcije GOGO alpinistka Marije Štremfelj in parašportnik Sandi Novak, vodja akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah Blaž Urh in za Nevrorazlični AMA Urban Rovšek. Prepletali so se ti nagovori z recitiranjem lastnih pesmi Tatjane Strmčnik, petjem popularnih pesmi Tadeja Renerja in harmonikarski nastop Draga Sivke, ki je privabil na plano plesalce. Na pohodu je bila tudi predstavitev mobilne postelje OLDI. "Oldi" je postelja na kolesih s katero se lahko zapelje nepokretno osebo ven na zrak, sonce, raziskovat okolico, parke, na srečanje z vnukom, koncert ali ogled nogometne tekme. Zelo zanimiv in uporaben pripomoček. Gluhi so nam postregli pijačo in hrano. V dolino se nismo vrnili kot pohodniki, ampak kot potniki v kombijih. Bilo je res pravo planinsko vzdušje, ki se ga bomo spomnili za vedno. Antonija Zupančič
Med vodniki spremljevalci tudi prostovoljke aktivno vključene v projekt Erasmus+ "SHE LEADS".
