sreda, 6. julij 2022, ob 11.45 uri
KOLUMNA I Čigave so goreRazmišljanje Andreja Stuchlyja, planinskega vodnika in alpinističnega inštruktorja, o tem čigave so gore: Sem bil pred kratkim sprovociran, v smislu: kaj se pa feratarji grejo v strmih stenah ... pa si nisem mogel kaj, da ne bi nekaj bolj na hitro napisal na to temo. Že dolgo me namreč moti ta medsebojna nekompatibilnost, ki jo najbolj čutim predvsem med planinci in alpinisti, ker se s tema področjema največ ukvarjam. Po uvodnih treh letih hribovskega samorastništva, ki sem ga kljub nekaj precej kočljivih momentih nekako vseeno preživel, je tako naneslo, da sem se po priporočilu planinskega društva začel izobraževati za planinskega vodnika in hkrati hodil v alpinistično šolo na odseku drugega društva, ker ga naše društvo pač ni imelo. Gore so me pogoltnile celega. Hitro sem videl, da sedim na dveh stolih, vendar sem čutil, da potrebujem oboje. Prostovoljno vodništvo mi veliko pomeni, a vodenje v težjem brezpotnem svetu nujno zahteva znanje izkušnje, kar lahko dobiš le na alpinističnem odseku. Tu sem moral na začetku, kot neka planinska rezerva počakati, da se je A reprezentanca šole ohladila in obupala. Marsikomu je šlo v nos, da nisem vse energije vložil v trening in namesto, da bi osvajal šestice v Šitah, sem tudi s planinci kolovratil po brezpotjih. Šodrovci pač, to je bila včasih redna nalepka. Počasi z opravljenim izpitom za alpinista in nekaj odkljukanih malo boljših smereh so se stvari malo unesle, a ko sem naredil še izpit za inštruktorja, za povrh pa odvodil res uspešno alpinistično šolo, sem si izboril mir pod soncem.
Celotno kolumno preberite >>> |
|
